»Smrti še nismo niti dojeli,« pripoveduje Acova žena Tina Šutar. Največja praznina je med vikendi, kadar so sami in še vedno pričakujejo, da bo Aco stopil skozi vrata. V pogovoru za portal Slovenske novice je opisala tudi, kaj se je tisto noč dogajalo. 

Tiste usodne noči …

… sin ni s klicem očeta vrgel iz postelje. Kot je povedala njegova žena, je Aco tisti večer delal in zapiral lokale, ki jih je pomagal voditi, zaradi česar je sin vedel, da je oče v mestu in ga je zato poklical na pomoč. 

Nisem toliko jezna na tega morilca, ki je Acu prizadejal usodni udarec, da bi zdaj ves gnev stresla nanj.

Čeprav je izgubila moža na tako krut način, Tina govori brez sovraštva: »Nisem toliko jezna na tega morilca, ki je Acu prizadejal usodni udarec, da bi zdaj ves gnev stresla nanj.« Pravi, da tudi morebitna zaporna kazen Aleša ne bo vrnila, niti ne bo s tem dobila zadoščenja. »Želim pa neko pravico, da se to dejanje obsodi in vsem jasno pokaže, da je vsako nasilje nesprejemljivo,« poudarja in dodaja, da ji več pomeni, da se pokaže, kaj je bilo krivo, da je do tragičnega dogodka prišlo »glede na to, da se je fizični napad zgodil že dve uri prej, nasilneži pa kljub varnostni službi niso bili odstranjeni in je zabava še kar potekala, kar je absurd«.

»Žalostno, da morajo otroci starše klicati na pomoč«

Otroci si želijo varne mladosti in druženja, pri čemer je poudarila: »Treba je obsoditi vsako nasilništvo, pa sploh ni pomembno, ali je nasilnež Rom ali kdo drug.« Želi si jasnih premikov, »saj je res žalostno, da morajo otroci starše klicati na pomoč, ker je ogrožena njihova varnost«.

V dneh po tragičnem dogodku so številni pred lokalom prižigali sveče. FOTO: Jože Potrpin

Ob tem je dodala, da je njenega pokojnega moža že dlje časa skrbelo za varnost v Novem mestu, še posebej za mladino, saj je bil tovrstnemu nasilju priča že večkrat. »Poznam več osebnih zgodb, ko so bili napadeni otroci, celo na poti v šolo, na poti s treningov, zvečer, ko so se vračali iz kina. In žalostno je, da je veliko teh strašljivih dogodkov ostalo nekaznovanih, saj so se jih otroci in starši bali prijaviti, ker so bili opozorjeni, da bodo kaj lahko še žrtve izsiljevanja in dodatnih napadov. Ampak ti otroci imajo posledice.«

Res mi je toplo pri srcu ob spoznanju, da nas je Acova smrt povezala.

Bolečina in praznina bosta ostali za vedno

A kot pravi, je bil Aco človek z velikim srcem in nasmehom: »Bolečina in praznina bosta ostali za vedno. Žal nihče in nič ne more vzeti bolečine, ki nas je prizadela, nadomestiti izgube.« V teh težkih dneh je podpora, ki jo družina prejema z vseh koncev Slovenije, vsaj delno olajšanje. Tina priznava, da je odziv ljudi presegel vsa pričakovanja: »Ljudje so zlati in vesela sem, ko to vidim in čutim, sploh v teh čudnih časih, ko je polno nestrpnosti. Res mi je toplo pri srcu ob spoznanju, da nas je Acova smrt povezala.«

Družina je živela skromno. Denar so vlagali v dom, zaradi smrti moža pa so se dohodki bistveno zmanjšali. S skladom Ivana Krambergerja so začeli zbirati denarno pomoč za Šutarjevo družino.

Težko se sprijaznimo z dejstvom, da Aca ni več. A če je že moral umreti, naj njegova smrt ne bo zaman.

Čas je za spremembe

Omenila je še, da morajo biti sankcije za kršitelje in da so na Dolenjskem še preveč strpni do vseh Romov. »Romom smo tudi pomagali, sploh v preteklosti, ko so bili res ubogi. A ko jih gledamo zdaj, ko nekateri živijo razkošno, vozijo drage avtomobile, hkrati pa še kradejo in se pečajo z drugim kriminalom, je jasno, da v naši družbi nekaj ni v redu in da so nujne spremembe.«

Acova žena meni, da bodo spremembe koristile tudi romski skupnosti in da je zdaj čas za spremembe, sicer bo nasilja še več. »Težko se sprijaznimo z dejstvom, da Aca ni več. A če je že moral umreti, naj njegova smrt ne bo zaman.«