Sodobna filozofija in nevroznanost vse bolj ugotavljata, da človek ne živi toliko v svetu dejstev, kot v svetu zgodb. To ne pomeni, da je vse relativno. Nekatere zgodbe bolj ustrezajo resničnosti kot druge in nam pomagajo bolje (pre)živeti.

Veliko pred prvimi zapisi na glinenih tablicah so si ljudje pripovedovali zgodbe. Na ta način so prenašali znanje, potrebno za preživetje: ne le o lovu in nabiranju zeli, ampak tudi o odnosu do družine, skupnosti, okolja – in do presežnega. Takšne zgodbe nimajo časovne omejitve, čeprav je njihov jezik lahko že zelo oddaljen od našega in se moramo bolj potruditi, da jih razumemo.

Vzemimo Odisejo, ki jo danes lahko podoživljamo v novem poletnem filmskem hitu. Zgodba, ki se je nekaj stoletij prenašala ustno, preden je bila končno zapisana, je postala eno osrednjih besedil zahodne civilizacije. A brezčasna je predvsem zaradi svoje človeškosti: je zgodba moža in očeta, ki se vrača domov.

Papež Leon XIV. je pisateljem letos maja dejal, da je pisanje dejan...