Zgodbe preganjanih kristjanov

V petek, 2. oktobra, bo v Ljubljani konferenca z naslovom Zgodbe preganjanih kristjanov, ki jo pripravlja evropski poslanec Matej Tonin. Gre za zgodbe, ki jih mediji pogosto spregledajo in se skrivajo za kruto statistiko. Po podatkih, ki jih je zbrala organizacija Open Doors (World Watch List), je lani preganjanje ali diskriminacijo zaradi svoje vere trpel vsak sedmi kristjan. Razlogi za preganjanje so različni in odsevajo zapletene situacije po svetu. »Mnogi izmed njih so umorjeni zaradi zlorabe moči ali od kriminalnih organizacij, ker se kot kristjani v imenu evangelija zoperstavijo krivicam,« je dejal papež Leon XIV. ob simpoziju z naslovom »21. stoletje – čas novih mučencev?«, ki je potekal prejšnji teden v Vatikanu. Novi mučenci so kot »zvezde, ki sijejo v temi sebičnosti in nadvlade,« je poudaril papež: »Njihova verodostojnost izhaja iz skladnosti med besedami in dejanji; skladnosti, ki pogosto privede do najvišjega žrtvovanja.« Tu je nekaj njihovih zgodb, ki so jih zbrali pri Open Doors. Preživel po čudežu 2. oktober 2012 je dan, ki ga Manga s severa Nigerije ne bo nikoli pozabil. »Okoli 20. ure so teroristi Boko Harama vdrli v hi-šo … Ko so mojo mamo zaklenili v omaro, so očetu, bratu in meni zvezali roke ter nas odpeljali iz hiše. Na dvorišču so nas vprašali, ali se bomo odpovedali svoji veri in se spreobrnili v islam. Zavrnili smo, zato so ubili mojega očeta, napadli mlajšega brata in se usmerili proti meni. Bil sem na smrt prestrašen. Pred očmi se mi je odvijalo celo življenje. Zaželel sem si, da bi bil do tistega trenutka boljši kristjan.« Ko je Manga začutil, da mu nož prebada kožo, se je spomnil Jezusove molitve na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. »Začutil sem Božjo navzočnost,« pripoveduje. »Čutil sem Gospodove roke na vratu. Krvavel sem, čutil sem nož, toda bolečina je izginila.« Zbudil se je v bolnišnici na oddelku za intenzivno nego: zdravnik mu je dejal, da je preživel po čudežu. »Pogrešam očeta in ne morem se vrniti k svoji družini. Vsak dan nas skrbi za lastno varnost. Kaj, če nas znova napadejo? Naše življenje ni več običajno. Zasidran sem v prepričanju, da smo na tem svetu zgolj romarji – imamo dom, ki nas čaka in je veliko boljši od tega sveta.« Manga je prepričan, da molitve ljudi po vsem svetu vplivajo na njegovo življenje. »Verjamem, da ne samo prisluhnete moji zgodbi, pač pa, da tudi molite z mano, in to mi vedno znova obnavlja moči. Vesel sem, ko vidim, da molite za preganjano Cerkev. Ne molite za nas, ampak molite z nami, da bomo močnejši in trdni v veri … Iskrena hvala za vse vaše molitve.« Anonimni kristjani Severna Koreja je na vrhu seznamov najbolj nevarnih držav za Jezusove sledilce. Vse to otežuje še uničujoča humanitarna kriza. »Ekonomski položaj prebivalcev Severne Koreje je resnično obupen,« pričuje eden izmed »podtalnih« kristjanov. »Ulice so temne, državljani množično trpijo zaradi lakote.« Drugi pripoveduje, da mediji razglašajo, da se odpirajo tovarne z novimi delovnimi mesti, a v resnici številne od njih sploh ne obratujejo. V lekarnah ni moč dobiti nujnih zdravil, zato se ljudje zatekajo k ljudskemu zdravilstvu. Severnokorejski kristjani morajo svojo vero v celoti prikrivati celo pred najbližjimi, saj mreža tajne policije sega povsod. O tem imamo ganljivo pričevanje kristjana: »Odločil sem se, da zberem ves pogum in [ženi] zaupam svojo najglobljo skrivnost. Začela je jokati, ker je tudi sama že vse življenje prikrita kristjanka.« Tudi posedovanje Svetega pisma velja za resen zločin. Eden od prikritih kristjanov pojasnjuje, da Sveto pismo ovijejo v podobo državnega voditelja Kim Džong Una, da ne bi vzbudili suma. Krščanska vera se lahko kaznuje s smrtjo ali dolgo zaporno kaznijo. Na tisoče kristjanov je zaprtih v delovnih taboriščih, mnogi od njih tam tudi umrejo. A vera vseeno ostaja, pričuje anonimni kristjan: »Kljub nevarnostim je podzemna Cerkev v Severni Koreji živa. Jezusa ne častimo na glas, ampak molitve šepetamo in se besede Svetega pisma učimo na pamet. Verniki sledimo Kristusu s tihim pogumom, globoko vero in pripravljenostjo, da za evangelij darujemo vse.« Sodstvo na strani ugrabitelja Maria Shahbaz je odraščala v Pakistanu v krščanski družini. Julija 2025 jo je ugrabil 30-letni Shehryar Ahmad in jo prisilil, da se je odpovedala svoji veri ter se proti svoji volji poročila z njim. Odtlej je izpostavljena hudi zlorabi in izkoriščanju. Februarja 2026 je njen primer prišel pred ustavno sodišče. Maria je upala, da jo bo le-to vrnilo staršem, saj tudi po pakistanski zakonodaji mladoletna oseba ne more zakonito privoliti v spreobrnjenje ali poroko. Prejšnja preiskava je potrdila, da je Maria mladoletna, poleg tega pa se je izkazalo, da je poročni list ponarejen. Zvezno ustavno sodišče je kljub temu predalo skrbništvo ugrabitelju. Lazar Allah Rakha, območni odvetnik pri ADF International, je komentiral: »Maria je otrok. Bila je ugrabljena, v preiskavi so ugotovili, da so njeni dokumenti ponarejeni, sodišče pa jo je vrnilo moškemu, ki jo je ugrabil, ne da bi sploh potrdilo njeno starost.« Evropski parlament je nedavno sprejel resolucijo, v kateri je izpostavil prav primer Marie Shahbaz in pozval, naj dekle vrnejo njeni družini, ob-enem pa je ostro obsodil širši, zaskrbljujoč vzorec ugrabitev otrok in prisilnih porok po vsem Pakistanu. Po mednarodnem in notranjem pritisku je zvezno ustavno sodišče julija letos naposled primer vrnilo v ponovno presojo. Odločitev sodišča, da nadaljuje obravnavo, je pomembna priložnost za vnovično preučitev pomembnih pravnih vprašanj, ki jih je sprožil primer Marie Shahbaz, ki odseva širšo problematiko v odnosu do verskih manjšin. Najstnik, obtožen »sabotaže« Jonathan Muir Burgos je 16-letni kubanski mladenič, ki so ga 16. marca letos pridržali skupaj z očetom, pastorjem Elierjem Muirjem Ávilo. Kubanska policija ju je privedla na zaslišanje po protivladnih protestih v Morónu. Jonathanovega očeta so nekaj ur po pridržanju izpustili, mladenič pa je v priporu ostal več kot tri mesece, obtožen »sabotaže«. Kljub resnemu kožnemu obolenju, ki je zahtevalo nadaljnje zdravljenje, so Jonathana premestili v zapor Caneleta, ne da bi o tem uradno obvestili njegove starše. Ob takšnem ravnanju sta človekoljubni organizaciji Christian Solidarity Worldwide in Medameriška komisija za človekove pravice pritisnili na kubansko vlado z zahtevo po Jonathanovi izpustitvi iz zapora. Po mednarodnem pritisku, v katerem je pomembno vlogo odigral poslanec v Evropskem parlamentu Matej Tonin, so Jonathana konec letošnjega junija izpustili. Žal pa njegov primer ni osamljen: na Kubi so zabeležili več primerov zapiranja ali obtožb mladoletnikov, kar je pogosto oblika pritiska na verne družine, ki jih sumijo, da so »nepopolno« zveste komunističnemu režimu. Dejavnosti kristjanov in cerkva so pod nenehnim nadzorom vlade. Pod drobnogledom je tudi zasebno, vsakdanje življenje. Kubanska opazovalnica za človekove pravice (OCDH) je v letu 2025 zabeležila najmanj 873 primerov kršitve verske svobode.

Dostop do članka (47174)

Zgodbe preganjanih kristjanov

Zgodbe preganjanih kristjanov

odmevi 39/26

France Gorjup (1937–2026)

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.