Želja postati mati je želja po življenju, njegovi iskreni lepoti in nežnosti. Odgovornost, ki jo prinese materinstvo, veseli in obremenjuje hkrati. Včasih pa ne gre tako, kot je je bilo načrtovano. Preizkušene matere so zapisale radosti in izzive ob materinstvu. Njihove zgodbe so lahko spodbuda in tudi darilo za materinski dan v zahvalo za vse, kar matere naredijo za svoje otroke.

Dva koraka po mokri mivki

Anne-Dauphine Julliand je leta 2006 skupaj z možem izvedela, da je dveletna hčerka neozdravljivo bolna. Mali Thais sta obljubila: »Imela boš lepo življenje. Ne takšnega, kot ga imajo druge deklice. Imela boš življenje, na katero boš ponosna. In nikoli ne boš pogrešala ljubezni.«

O uresničevanju te obljube in svojem materinstvu, ki je bilo postavljeno na posebno preizkušnjo, pripoveduje v izjemni knjigi Dva koraka po mokri mivki, svojo pripoved pa je nadaljevala v knjigi Poseben dan, kjer se prebija skozi 29. februar, poseben dan, saj nastopi samo enkrat na štiri leta. To je bil rojstni dan njene hčerke Thais, ki je živela manj kot štiri leta. V njej se prepletajo spomini in že od zgodnjih jutranjih ur niha med bolečino in veseljem.

A zaveda se, da mora ostati močna za svoje druge otroke, sinova in hčerko, ki je prav tako bolna. Podajte se z avtorico skozi poseben dan …

Rešila me je solza

Rešila me je solza je zgodba o ujetosti v negibno telo in boju za preživetje. Angele Lieby je zaradi hude avtoimunske bolezni, Bickerstaffovega sindroma, obležala v bolnišnici negibna, v temi, vendar se je zavedala dogajanja okrog sebe.

Medtem ko so zdravniki že skoraj obupali nad njeno boleznijo, se ji je prav na obletnico poroke utrnila solza in stekla po njenem licu. Hčerka jo je videla in upanje, da bi se mati zbudila je zraslo v njej. Zdravniki so solzo imeli za čudež. Začela se je dolgotrajna rehabilitacija.

Po pretresljivi izkušnji ujetosti v svoje telo leta 2009 Angčle pričuje o vrednosti življenja, ljubezni in odločnosti.



Moje ime je Meriam

Pričevanje Moje ime je Meriam je pretresljiva zgodba o kristjanki, Meriam Wani, ki ji je grozila smrt, ker se ni hotela odpovedati krščanski veri. Njen oče, ki ga ni poznala, naj bi bil musliman, v islamskem svetu pa se vera prenaša z očeta na otroka.

Toda Meriam je bila vzgojena v krščanskem duhu, prav tako tudi njen mož, sudanski kristjan. A človek, ki se je izdajal za njenega brata, je trdil, da je odpadnica od islama in tudi prešuštnica, saj se kot »muslimanka« ne bi smela poročiti s kristjanom.

Njen boj je bil še težji, ker je že bila mati sinu Martinu, pod srcem pa je nosila še hčerko. Maya se je rodila v zaporu. Razlogov za bo za življenje ji tako ni moglo zmanjkati.


Rojeni za večno življenje

Chiara Corbella Petrillo je v Medžugorju spoznala svojega bodočega moža Enricha. Kmalu po poroki je Chiara zanosila, vendar sta izvedela, da otrok ne bo dolgo živel, zato sta zelo cenila tiste pol ure, ki sta jo preživela z deklico.

Kljub nasvetom naj splavi, je donosila, saj je v neprespani noči ob pogledu na Marijo uvidela podobnost: obe sta otroka, ki ni bil zanju, rodili in ga videli umirati. Žal se je podobna zgodba ponovila tudi pri drugem otroku. Tretjič se je rodil zdrav deček.

Že med nosečnostjo pa je Chiara zbolela za rakom, vendar ni dovolila, da bi jo zdravili, saj se je bala, da bi to škodovalo dojenčku. Pred smrtjo se je z Enrichom in prijatelji znova odpravila v Medžugorje. Umrla je srečna, saj se je prepustila božjemu načrtu in vedela, da kar koli se nam v življenju zgodi, je milost. Njena zgodba nosi naslov Rojeni za večno življenje.

Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki?

S knjigo Kako biti srečen z 1, 2, 3 … otroki? želi Rosa Pich-Aguilera Roca pojasniti, kako zmore vzgajati številčno družino s 15 otroki, in odgovoriti na vsa vprašanja od ekonomskih težav do prepirov.

V prvih treh letih zakona z Joséjem Marío Postigom so se jima rodili trije, vendar so vsi imeli srčno okvaro. Carmina je umrla pri 22 letih, sinova pa po desetih dneh oz. letu in pol. Zdravniki so Rosi svetovali, naj se odreče novim nosečnostim. »Nihče se ne bo vmešaval v najino posteljo,« je bila odločna Rosa in rodila še 15 otrok.

Svojo knjigo je sklenila z besedami: »Ne pripisujem si kakšnih posebnih zaslug, saj sem se veliko tega naučila v hiši svojih staršev. Moj namen je bil z vami deliti spoznanje, kako preprosto je in kako dobro se lahko počutiš v vsakdanjem življenju svoje družine. Namen tega priročnika je, da ga uporabite na lastni družini.«