Zoisovo nagrado za vrhunske dosežke na področju preučevanja slovenske politične zgodovine so letos podelili zgodovinarju in profesorju dr. Andreju Rahtenu (Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta; ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa).

Biografije o Izidorju Cankarju, Ivanu Šusteršiču, Antonu Korošcu ...

V utemeljitvi so zapisali, da je prof. dr. Andrej Rahten s svojim znanstvenoraziskovalnim delom pomembno prispeval k boljšemu poznavanju slovenske politične zgodovine v zadnjih desetletjih habsburške monarhije in v postimperialni dobi. Med njegovimi najpomembnejšimi deli so študije o slovensko-hrvaških odnosih v habsburški monarhiji in sarajevskem atentatu, biografije Izidorja Cankarja, Ivana Šusteršiča in Antona Korošca, trilogija o slovenskem dojemanju habsburške dinastije ter več monografij s področja diplomatske zgodovine. Njegovo raziskovalno delo pomaga ohranjati zgodovinski spomin ter poglablja razumevanje prelomnih dogodkov in osebnosti, ki so v prvi polovici 20. stoletja zaznamovali slovenski prostor.

Nekaj številk. Leta 1973 se je rodil v Celju. Leta 1996 je diplomiral na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Leta 2001 je doktoriral na Filozofski fakulteti v Ljubljani z disertacijo o dr. Janku Brejcu. Leta 1999 se je zaposlil na ZRC SAZU. Leta 2001 je izdal prvo knjigo Slovenska ljudska stranka v dunajskem parlamentu. Leta 2025 je izdal knjigo o dr. Jošku Tischlerju. Za Družino sem mu postavil nekaj vprašanj.

Andrej Rahten s knjigo o Antonu Korošcu, 19. 4. 2022. Foto: Ivo Žajdela

Od kdaj se navdušujete za zgodovino?

Na odločitev, da se vpišem na študij zgodovine, je gotovo vplivalo odraščanje v rojstnem Celju. Družina živi v bližini Starega gradu, zgodba o vzponu in padcu grofov Celjskih je bila s svojo tragičnostjo zame prva inspiracija. Še danes ob sprehodu po ulicah mesta ob Savinji najdem zamisel za kakšno študijo. Moj prvi stik z zgodovino so bili pogovori s starim očetom Alojzom Lorenčičem, ki mi je pripovedoval zgodbe iz svoje mladosti v Celju in iz časa druge svetovne vojne. Že kot osnovnošolec sem se o zgodovinskih temah zelo rad pogovarjal tudi s svojim očetom Milanom, s katerim še danes kakšno rečeva.

Katere šole ste opravili?

V Celju sem najprej obiskoval Osnovno šolo Frana Kranjca. Po končani celjski gimnaziji sem se v letu slovenske državne osamosvojitve vpisal na študij zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V študijskem letu 1994/1995 sem kot štipendist ustanove Österreichischer Akademischer Austauschdienst študiral na Univerzi v Celovcu. V glavno mesto Koroške se vedno znova rad vračam; nenazadnje sem tam na tečaju nemščine že v gimnazijskih letih spoznal svojo bodočo soprogo Polono. Diplomiral sem v Ljubljani, nato pa tam kot štipendist Slovenske znanstvene fundacije vpisal magistrski študij zgodovine.

Kje in s kakšnimi temami ste začeli kot zgodovinar?

Naslednje leto bo minilo 20 let od moje prve razprave, ki je izšla v Zgodovinskem časopisu, Boj Slovenskega kluba proti Binerthovi vladi. Sprva sem se kot študent navduševal predvsem nad bizantologijo, vendar je kmalu prevladalo zanimanje za srednjeevropsko in balkansko zgodovino 19. in zgodnjega 20. stoletja. Pri odločitvi za zgodovino habsburške monarhije je imel najpomembnejšo vlogo nedvomno moj mentor na celovški univerzi, danes že pokojni prof. dr. Helmut Rumpler. Hvaležen sem mu za vso podporo in spodbude, ki mi jih je namenil v študentskih letih. V okviru podiplomskega študija sem več mesecev raziskoval v dunajskih arhivih, kot štipendist Deutscher Akademischer Austauschdienst pa tudi na Jugovzhodnem inštitutu v Münchnu. Leta 1998 sem pod mentorstvom prof. dr. Petra Vodopivca napisal magistrsko nalogo Federalistični koncepti v politiki habsburške monarhije na Balkanu 1908–1918. Po vpisu na doktorski študij sem deloval na ZRC SAZU, kjer sem deloma zaposlen še danes. Konec leta 2000 sem v Ljubljani obranil doktorsko disertacijo z naslovom Dr. Janko Brejc (1869–1934). Politična biografija. Promoviral sem naslednje leto, ko sem poklicno pot nadaljeval v slovenski diplomaciji. Zadnjih dvajset let imam tudi priložnost in privilegij, da lahko zgodovino predavam na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, ki me je tudi predlagala za Zoisovo nagrado.

Andrej Rahten s knjigo V prah strti prestol, 20. 11. 2023. Foto: Ivo Žajdela

Katerim področjem zgodovine ste se najbolj posvečali?

Najbolj me je pritegnilo raziskovanje slovenske politične zgodovine v mnogo narodnih državnih okvirih, zlasti v habsburški monarhiji in kraljevi Jugoslaviji. Že zgodaj sem se aktivno lotil tudi raziskovanja vloge Slovencev v diplomaciji omenjenih držav. V začetku marca 2026 bo minilo 20 let, ko smo ob podpori prvega slovenskega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla v manjši skupini diplomatov in zgodovinarjev ustanovili zbirko Studia diplomatica Slovenica.

Lahko naštejete monografske knjižne izdaje, in še, vsaj približno v številki, znanstvene prispevke v publikacijah?

Natančnega števila svojih objav ne poznam, saj sem jih že pred leti nehal šteti. Zelo sem hvaležen gospe Simoni Frankl v Biblioteki SAZU, ki jih je vsa ta leta v skladu s strokovnimi kriteriji potrpežljivo vnašala v sistem SICRIS.

Katere svoje raziskovalne in publicistične projekte bi posebej izpostavili?

Vedno me je najbolj navduševalo pisanje biografij. Poleg knjig v že omenjeni zbirki Studia diplomatica Slovenica, v kateri sta izšli med drugim moji monografiji o Izidorju Cankarju in Ivanu Šveglu, bi izpostavil študije, ki tematizirajo slovensko-hrvaške in slovensko-avstrijske odnose. Še posebej sem vesel, če kakšna knjiga izide tudi v prevodu, kot to velja za monografijo Zavezništva in delitve, ki je bila leta 2008 prevedena tudi v hrvaščino. Prevodom se nekoliko več posvečam predvsem v zadnjih letih. Tako je lani izšel nemški prevod knjige Po razpadu skupne države, v hrvaščino je bila prevedena monografija Prestolonaslednikova smrt, v srbščino pa se že prevaja tudi biografija Antona Korošca, slovenskega državnika kraljeve Jugoslavije.

Poleg razstave in knjige o pomembni osebnosti koroških Slovencev Jošku Tischlerju letos ste pravkar sodelovali tudi pri publicističnem projektu o spregledanem politiku Šusteršiču.

Glede na to, da je bila ena mojih ključnih biografij, ki je leta 2012 izšla pri Avstrijski akademiji znanosti, posvečena »nekronanemu vojvodi kranjskemu« Ivanu Šusteršiču, nekako nisem mogel stati ob strani tudi ob 100. obletnici njegove smrti. Ko je prišla do mene pobuda predsednika Muzejskega društva Ribnica Nejca Lovšina, sem se z veseljem odzval. V tem okviru je izšla nedavno knjiga o Šusteršičevem delovanju v kranjskem deželnem zboru.

Te dni ste bil pobudnik tudi razprave z madžarskimi zgodovinarji, povod je bila madžarska popularna in za nas pristranska filmska serija o Hunyadiju?

Kot rojeni Celjan seveda nisem mogel molčati, saj ima v seriji Krokarjev vzpon zelo pomembno vlogo prav Ulrik II. Celjski. V okviru bilateralnega projekta smo zato skupaj z madžarskimi kolegi v Murski Soboti organizirali na to temo okroglo mizo. Razpravljati o zgodovinskih stereotipih in dejstvih v popularni kulturi je za znanstvenika še poseben izziv. Razprava je bila zelo živahna, a hkrati tudi konstruktivna.

Andrej Rahten med predstavitvijo knjige o Jošku Tischlerju (Mohorjeva Celovec), 30. septembra 2025. Foto: Ivo Žajdela

Bili ste tudi v diplomatskih službah.

Približno tretjino svoje poklicne poti sem opravljal različne diplomatske službe. Za mednarodno politiko sem se začel zanimati že kot član Slovenskega panevropskega gibanja, kjer sem bil od leta 2000 njegov podpredsednik, nato pa dva mandata tudi član predsedstva Mednarodne panevropske unije. Delo na slovenskem zunanjem ministrstvu sem nastopil leta 2001. Kmalu po vstopu v službo sem prevzel operativne naloge pri koordinaciji slovensko-avstrijske ekspertne skupine zgodovinarjev in pravnikov. Deloval sem tudi kot svetovalec v kabinetu ministra Dimitrija Rupla, v času priprav na prvo slovensko predsedovanje Svetu EZ pa v kabinetu predsednika vlade Janeza Janše. Po vrnitvi na ZRC SAZU sem bil med ministrovanjem Karla Erjavca nekaj časa predsednik Strateškega sveta za zunanje zadeve. Kot zgodovinar habsburške monarhije pa sem bil seveda še posebej počaščen, da sem en mandat lahko deloval kot veleposlanik na Dunaju.

Kaj vam pomeni Zoisova nagrada?

Nagrada mi pomeni predvsem priznanje za številna odrekanja in odpovedovanja, ki so potrebna za resno znanstveno delo. Na mariborski predstavitvi moje biografije Antona Korošca je njen urednik Tine Logar lepo povedal: v vsako takšno knjigo je treba vložiti veliko truda, za avtorjem pa je veliko neprespanih noči. Zoisova nagrada ti da dober občutek, da je zahtevnost tvojega znanstvenega dela cenjena in priznana.

Zanj ni velikih in majhnih tem v smislu drugačnih načinov obdelave

Zgodovinar dr. Andrej Hozjan. Foto: Ivo Žajdela

Zgodovinar dr. Andrej Hozjan: Kolega dr. Andrej Rahten se je s svojim dosedanjim znanstveno-raziskovalnim opusom v zadnjih dobrih dveh desetletjih izoblikoval v enega najpronicljivejših, najbolj branih in zategadelj tudi najbolj citiranih zgodovinarjev na Slovenskem. Zanj ni velikih in majhnih tem v smislu drugačnih načinov obdelave. Vsako za raziskavo izbrano vsebino želi bralcu predstaviti v celovitosti virov in vseh drugih možnih vrst dokumentacije o njej, jo kritično ovrednotiti ter umestiti v najširši časovno-zgodovinski kontekst. To velja enako za vse njegove objave, tako za študije delovanja posamičnih strank oziroma političnih konceptov na Slovenskem, ali procesov medsebojnih idejno-političnih konfrontacij, kot tudi za njegove zdaj že znamenite biografske prikaze politikov, med katerimi nedvomno izstopa njegova podoba najvidnejšega slovenskega politika do začetka druge svetovne vojne dr. Antona Korošca.

Ivo Žajdela, Navdušuje ga pisanje biografij, Andrej Rahten, Zoisova nagrada, Družina, 26. 10. 2025