Nadaljevanje iz: Zgodovinar Milko Mikola, spomini, komunistično nasilje [6]

Ob delu, ki sem ga opravil, čutim veliko zadovoljstvo in ponos

Ko se danes ozrem na raziskovalno delo, ki sem ga opravil, čutim veliko zadovoljstvo in ponos. Posebno zadovoljstvo čutim ob zavedanju, da sem svoje znanstveno delo posvetil tistim dogodkom iz naše polpretekle zgodovine, ki so bili tako dolgo načrtno zamolčani in se o njih ni smelo govoriti, kaj šele pisati. V ponos si štejem, da sem na področju raziskovanja povojnega komunističnega nasilja v Sloveniji opravil pionirsko delo in s tem postavil temelje za njegovo nadaljnje raziskovanje, kar mi priznava tudi slovenska zgodovinska stroka. Do izida mojih del se je pisalo samo o pobojih in kvečjemu še o posameznih najbolj znanih političnih sodnih procesih ter o preganjanju katoliške Cerkve, skoraj nič pa se ni pisalo o številnih drugih množičnih ter prav tako hudih kršitvah človekovih temeljnih pravic in svoboščin. Tako sem npr. kot prvi slovenski zgodovinar s svojimi deli slovensko javnost opozoril na to, da so v Sloveniji v prvem povojnem obdobju obstajala koncentracijska in delovna taborišča in da so se dogajali množični izgoni prebivalstva na Kočevsko, o čemer velika večina Slovencev do tedaj ni vedela ničesar.

Milku Mikoli so leta 2009 podelili Srebrni celjski grb za prispevek s področja raziskovalnega zgodovinopisja, ki ima trajen pomen za Celje in Slovenijo. VIR: Milko Mikola

Moje delo je bilo pri večini strokovne javnosti spoštovano in upoštevano

Da je bilo moje delo pri večini slovenske strokovne javnosti spoštovano in upoštevano, dokazujejo naslednja priznanja, ki sem jih prejel: leta 2004 Aškerčevo priznanje Arhivskega društva Slovenije za objave in popularizacijo arhivskega gradiva, leta 2007 diplomo Ministrstva za pravosodje za vidnejše delovne uspehe ter uspešno končane zahtevne raziskovalne projekte, leta 2009 Srebrni celjski grb za prispevek s področja raziskovalnega zgodovinopisja, ki ima trajen pomen za Celje in Slovenijo ter leta 2013 Zoisovo priznanje za pomembne znanstvene dosežke v zgodovini.

Milko Mikola na podelitvi Zoisovega priznanja 22. novembra 2013 v Mariboru. VIR: Milko Mikola 

Zoisovo priznanje za največje dosežke na področju znanosti

Seveda ima izmed vseh navedenih priznanj daleč največjo težo Zoisovo priznanje, ker ga Republika Slovenija podeljuje za največje dosežke na področju znanosti. Prejel sem ga 22. novembra 2013 na podelitvi, ki je potekala v Mariboru. Kot vsi drugi prejemniki priznanj in nagrad sem ob tej priložnosti imel krajši govor, v katerem sem med drugim poudaril, da se mora Slovenija s tragičnim dogajanj, ki jih obravnavam v svojih delih, čim prej soočiti in se do njih opredeliti, ker je to pogoj za narodno spravo. Nadalje sem poudaril, da tega nikakor ne smemo prelagati na naslednje generacije. Te moje besede so pri publiki v dvorani naletele na odobravanje in me je zanje nagradila z dolgim aplavzom.

Na podelitvi Zoisovega priznanja. Pogovor s predsednikom Republike Slovenije Borutom Pahorjem. VIR: Milko Mikola

Na fotografiji z dr. Lovrom Šturmom in dr. Jožetom Trontljem

Po končani prireditvi je k meni pristopil tedanji predsednik Republike Slovenije Borut Pahor ter izrazil željo, da bi se enkrat srečala in spregovorila o tem, kaj bi bilo potrebno storiti za dosego slovenske sprave. Prav tako je k meni pristopil nekdanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije in minister za pravosodje prof. dr. Lovro Šturm ter mi izrekel svoje priznanje za moj govor. Izrazil je željo predsednika SAZU, akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, da bi mi osebno čestital, kar je zame seveda predstavljalo posebno čast. Ob tej priložnosti je tudi nastala fotografija, na kateri sem v njuni družbi, ki mi bo vedno predstavljala nadvse dragocen spomin, to še toliko bolj, ker je komaj dobrih štirinajst dni kasneje akademik prof. dr. Jože Trontelj umrl. Ne morem verjeti, da mi je bilo dano, da sem se imel priložnost srečati in rokovati s tem velikim Slovencem.

V družbi s prof. dr. Lovrom Šturmom in z akademikom prof. dr. Jožetom Trontljem po podelitvi Zoisovega priznanja 22. novembra 2013 v Mariboru. VIR: Milko Mikola

Milko Mikola, Vprašanje uredništvu Dela, Zoisovo priznanje, Zdenko Roter, Demokracija, 19. 12. 2013

Metod Berlec, Milko Mikola, Od komunistične revolucije se slovenski narod še danes ni opomogel, Demokracija, 13. 2. 2014Po dolgih letih spomina na prestano sem prvič v življenju postala zelo samozavestna

Tako kot ta priznanja pa mi veliko pomenijo tudi številne zahvale za opravljeno delo, ki so mi jih osebno ali pa v svojih pismih izrekle nekdanje žrtve komunističnega nasilja in njihovi sorodniki. Kot sem lahko razbral iz njihovih pisem, jih večina ni verjela, da bodo kdaj dočakale trenutek, ko bo kdo pisal o nasilju in njihovem trpljenju, ki so ga doživeli od strani komunistov. Ena teh je bila, denimo, tudi gospa Danica Emeršič Petrovič iz Maribora, ki so jo po vojni kot mlado dekle odgnali v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, kjer je doživljala hudo nasilje. V svojem pismu, ki mi ga je napisala 13. novembra 2007 ob izidu moje publikacije Dokumenti in pričevanja o koncentracijskih taboriščih v Sloveniji, je med drugim zapisala: »Kot sem že omenila, ne najdem besed zahvale, čutim, da sem po dolgih letih spomina na prestano postala zelo, in to prvič v življenju zelo samozavestna«.

Pismo Danice Emeršič Petrovič iz Maribora, ki so jo po vojni kot mlado dekle odgnani v koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju, kjer je doživljala hudo nasilje. VIR: Milko Mikola 

Z raziskovanjem komunističnega nasilja nisem bil deležen samo pohval

Seveda pa s svojim raziskovanjem komunističnega nasilja nisem bil deležen samo pohval, zahval in priznanj, pač pa tudi veliko takšnega, česar se nerad spominjam. Še najmanj me je prizadelo, če mi je kakšen bivši komunist dejal, da se z mojim pisanjem ne strinja. Ker sem vedel, da se takšnimi nima nobenega smisla spuščati v debato in jim dokazovati svoj prav, sem jih na kratko odpravil z enim stavkom: Veste, če bi se z mojim pisanjem strinjali takšni, kot ste vi, potem bi nehal pisati, ker bi vedel, da je moje pisanje brez prave vrednosti. Vendar v mnogih primerih ni ostalo pri tem, da mi je kdo povedal, kako se z mojim pisanjem ne strinja; kar nekajkrat sem bil deležen tudi zmerjanja in odkritega sovraštva. Opisal bom samo tri takšne primere.

Ta je tisti, zaradi katerega gredo milijoni denarja za premetavanje kosti

Prvi napad name se je pripetil v enem izmed celjskih gostišč, kamor sem hodil na malico. Ko sem nekega dne, katerega leta se je to zgodilo, se ne spominjam, malical, sta v sobo vstopili dve ženski. Ena od njiju je bila, kot sem zvedel kasneje, žena bivšega člana Občinskega komiteja ZKS Celje Venceslava Zalezine. Ker me je očitno prepoznala, je s prstom pokazala name in glasno dejala: »Poglejte, ta je tisti, zaradi katerega gredo milijoni denarja za premetavanje kosti!« Jaz na ta njen izpad nisem reagiral in sem rajši gostišče mirno zapustil.

Milko Mikola z zbornikom o zreških podjetnikih Milku Bremcu in Walterju Machu (Zreče, 24. 5. 2022), ki so ju komunisti po vojni uničili. Takšnih uničenih podjetnikov je bilo na tisoče. Naši zgodovinarji pa gledajo vstran, ta velika tema je praktično nedotaknjena. FOTO: Ivo Žajdela

Za takšne, kot sem jaz, bi bilo potrebno delovna taborišča še enkrat ustanoviti

Drug grob napad sem doživel leta 2002 ob odprtju novih prostorov Zgodovinskega arhiva Celje. Na slovesnost so bili povabljeni tudi arhivisti iz drugih slovenskih arhivov. Tega leta mi je celjski arhiv izdal študijo Delo kot kazen, ki obravnava tudi povojna delovna taborišča v Sloveniji. Na pogostitvi me je eden izmed sodelavcev Arhiva Republike Slovenije, s katerim sva sedela ob isti mizi, provokativno vprašal, če sem jaz avtor te študije. Na moj pritrdilno odgovor mi je z neprikritim sovraštvom dejal, da bi bilo potrebno za takšne, kot sem jaz, delovna taborišča še enkrat ustanoviti. Ko sva se več let kasneje nekoč srečala v čitalnici Arhiva Republike Slovenije, kjer je delal, se mi je za svoj izpad opravičil in mi povedal, da je bil od doma vzgojen v komunističnem duhu, zaradi česar je sovražil vsakogar, ki je o komunističnem režimu pisal negativno. Prav tako mi je zaupal, da je tudi pod vplivom mojih del povsem revidiral svoje mnenje o bivšem komunističnem režimu. Jaz sem opravičilo sprejel in od takrat naprej sva med seboj normalno komunicirala.

Milko Mikola s knjigo Rdeče nasilje. Takšnih knjig bi po 34 letih demokracije morali imeti zelo veliko. Pa jih zaradi izmikanja zgodovinarjev tem temam nimamo. Tem temam? Katere teme pa so še hujše v slovenski zgodovini?! FOTO: Ivo Žajdela

Izpad znanega celjskega zborovodje, ki je ostal trd komunist

Tretji primer izpada proti meni, ki ga bom opisal, sem doživel v domači Škofji vasi na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku 7. februarja 2023. Osrednji dogodek na proslavi je predstavljala predstavitev moje knjige Zgodovina Škofje vasi z bližnjo okolico, ki sem jo v samozaložbi in na lastne stroške izdal pri Celjski Mohorjevi družbi. Ko me je po kratkem kulturnem programu moderator proslave povabil na oder, da predstavim knjigo, se je v publiki dvignil starejši moški in iz protesta zapustil dvorano ter za seboj močno zaloputnil vrata. Ko je dvorano zapustil, je začel pred vrati dvorane razgrajati in po mobitelu klical vodjo proslave in ga zmerjal, tako da so ga morali iz kulturnega doma fizično odstraniti. Jaz na to niti nisem bil pozoren in sem šele po proslavi zvedel, kaj je počel. Kot so mi povedali, je bil ta gospod znani celjski zborovodja, ki je kljub svojim devetdesetim letom ostal trd komunist in me zaradi mojega pisanja o komunističnih zločinih močno sovraži.

Nasprotniki med zgodovinarji, ki so ostali na pozicijah komunističnega zgodovinopisja

Seveda sem imel in še imam nekaj nasprotnikov med tistimi zgodovinarji, ki so bili in so še ostali na pozicijah komunističnega zgodovinopisja, med katere sodi predvsem dr. Božo Repe. Imenovani je svoje nasprotovanje do mene izkazoval predvsem v času, ko sem vodil Sektor za popravo krivic in za narodno spravo in ko sem postal vršilec dolžnosti novoustanovljenega Študijskega centra za narodno spravo, vendar pri tem nikoli ni bil sposoben povedati, kaj konkretno je tisto v mojih delih, kar po njegovem ne drži. Glede na to, da vsi podatki, ki jih navajam svojih delih, temeljijo na arhivskih dokumentih, tega, tudi če bi to hotel, ni mogel narediti. Glede na to, da je dr. Božo Repe povsem odkrito profiliran nekdanji komunistični zgodovinopisec, me njegov odnos do mene kot zgodovinarja ne preseneča in se z njim ne obremenjujem.

Milko Mikola s svojo zadnjo knjigo Neoprostljivo, Družina, 18. junija 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Zgovoren je odnos Zgodovinskega društva Celje do mene

Veliko bolj boleč pa je zame žaljiv odnos, ki so ga do mene kot zgodovinarja pokazali nekateri mlajši celjski zgodovinarji v devetdesetih letih ob obuditvi delovanja Zgodovinskega društva Celje. Čeprav sem bil takrat med vsemi celjskimi pišočimi zgodovinarji najstarejši in v slovenskem prostoru že dobro uveljavljen, me sploh niso povabili na občni zbor društva. Kateri so bili razlogi za to sem kmalu izvedel. Na sestanku v Osrednji knjižnici Celje, na katerem so razpravljali o obnovitvi delovanja Zgodovinskega društva Celje, je zapisnik namreč pisala moja nekdanja gimnazijska sošolka. Še istega dne, ko je bil ta sestanek, je prišla k meni v arhiv in mi povedala, kako so prisotni soglašali s predlogom Andreje Rihter iz Muzeja novejše zgodovine, da jaz ne smem biti predlagan v noben organ društva, kar se je tudi zgodilo. Čeprav sem formalno bil član društva, me njegovo vodstvo ni nikoli vabilo na prireditve, ki jih je organiziralo, prav tako pa tudi ni nikoli organiziralo predstavitev mojih del, ki sem jih izdal. Takšen odnos do mene je Zgodovinsko društvo Celje ohranilo vse do danes.

Vodenje krožka francoščine je bilo pomembnejše kot moje knjige in zborniki dokumentov

Na koncu še nekaj besed o odnosu, ki ga je do mojega dela pokazala Mestna občina Celje, katere občan sem. Leta 2009 sem bil predlagan za zlati celjski grb. Kot sem kasneje izvedel od enega izmed članov občinske komisije za podeljevanje občinskih priznanj, so temu odločno nasprotovali člani komisije iz vrst stranke Socialni demokrati kot naslednice nekdanje ZKS in še nekateri njeni drugi levo usmerjeni člani. Ker pa sem izmed vseh nominirancev s svojim znanstvenim delom daleč izstopal, si tega, da bi me povsem izločili, niso drznili storiti, in so mi za moje dotedanje delo na področju zgodovinopisja podelili srebrni celjski grb, kar sem že navedel. Zlati celjski grb pa so podelili profesorju francoskega jezika na I. gimnaziji Celje za vodenje krožka francoščine. Za njih je bilo torej vodenje krožka francoščine pomembnejše kot vse moje knjige in zborniki dokumentov, ki sem jih do takrat izdal. Vendar ni ostalo samo pri tem. Da bi pomen srebrnega celjskega grba, ki sem ga prejel, kar najbolj zmanjšali, so ga podelili tudi tajniku krajevne skupnosti Ljubečna za njegove zasluge pri izgradnji pločnikov v Ljubečni. K temu ni kaj dodati.

Milko Mikola, Umor ameriškega pilota, Filip Filipović, Demokracija, 27. 3. 2003Milko Mikola, Morija petih deklet, Demokracija, 7. 8. 2003

Milko Mikola, Umori brez vesti, umori zensk, Olga Kukovič, Demokracija, 14. 8. 2003Milko Mikola, Dekletov grob na Gradišču, Anica Štefanič, Demokracija, 31. 5. 2007

Lucija Horvat, Milko Mikola, Upravičil svoj obstoj, sektor za popravo krivic, Demokracija, 6. 3. 2008Milko Mikola, Spoštovanje zgodovinske resnice, kaj pa komunistična koncentracijska in delovna taborišča?, Demokracija, 28. 6. 2012

Milko Mikola, Totalitarizem in zgodovinski spomin, Demokracija, 13. 9. 2012

Milko Mikola, Partizanski zločin na Dobrovljah, Ivan Čmak, Demokracija, 20. 6. 2013

Milko Mikola, »Na dan so mi v naročju umrli po trije otroci«, Sterntal, Demokracija, 3. 10. 2013Milko Mikola, Vloga sodnikov pri izvajanju povojnih političnih sodnih procesov, sodstvo, Demokracija, 2. 10. 2014

Milko Mikola, Zločin na železniški postaji Grobelno, Demokracija, 26. 2. 2015Milko Mikola, Tragična usoda pogumne ženske, Elza Premšak, Demokracija, 26. 5. 2016

Milko Mikola, Komunistično nasilje nad ženskami v Sloveniji, Demokracija, 9. 3. 2017Milko Mikola, Umor nemške družine v Slovenskih Konjicah, Trebnik, Eleonora Kostanjšek Evers, Demokracija, 27. 12. 2018

Jože Možina, Milko Mikola, Samo resnica nas bo osvobodila, Domovina, 17. 10. 2024

Milko Mikola, Konec 2. svetovne vojne slovenskemu narodu ni prinesel svobode, Domovina, 8. 5. 2025

Milko Mikola, Partizanski umor trgovca Josipa Grassellija iz Sv. Jakoba pri Šentjurju, Josip Kosmos, Demokracija, 1. 1. 2026

1/3