Uvodoma je ob stotem rojstnem dnevu zasl. prof. dr. Ignacija Vojeta in osemdesetem letniku Zgodovinskega časopisa razmislek objavil odgovorni urednik Zgodovinski časopisa akademik dr. Peter Štih. Nataša Stergar je dodala bibliografijo Ignacija Vojeta za obdobje od leta 2007 do 2026 (z dopolnitvijo bibliografije za leta 1954–2006).

O državi, radovednosti, nasilju in nezaupanju

Vasko Simoniti je v prispevku O državi, radovednosti, nasilju in nezaupanju izpostavil, kako človeka v zgodovini, ki jo predstavlja njegov bolj ali manj urejen spomin na poti skozi čas, izstopajoče določajo radovednost, nasilje in nezaupanje. Z delovanjem človeka so te miselne tvorbe opredmetene v stvarnosti. Iz njih izhajajo razmere in razmerja, polni tveganj in ranljivosti, polni ranjenosti in zamer. V vsakem obdobju imajo svojo genealoško utemeljitev, vendar človeka nenehno spremljajo kot stalnice z vedno enakimi značilnostmi. Vse tri lastnosti se povsem logično odražajo tudi na ravni države, s katero so neločljivo povezane. Kako so te lastnosti razumljene in s kakšno intenzivnostjo so v javnosti prisotne pa je v veliki meri odvisno tudi od politične ureditve države.

Cerkev v kraju St. Peter am Bichl na zahodnem robu Šenturške gore v središču nekdanje Karantanije. Na fragmentu arhitrava tamkajšnje cerkve, ki je bila že od prej znana po izjemno kakovostnih artefaktih s pleteninasto ornamentiko, se je ohranil del napisa z dvema imenoma: /O/tker–Radozla/v/. Predvidevajo, da se za tem dvojnim imenom ustanovitelja cerkve, ki se nahaja le slabe štiri kilometre zahodno od Krnskega gradu, skriva zadnji, leta 828 odstavljeni knez Karantancev, ki ga Konverzija omenja z imenom Etgar. Vir: Wikipedia

S pokristjanjenjem povezane družbene spremembe pri Karantancih

Peter Štih je v prispevku S pokristjanjenjem povezane družbene spremembe pri Karantancih najprej opozoril na evropski pomen pokristjanjenja Karantancev, ki je bilo prvo v slovanskem svetu. Nato je predstavil pomen romanskih staroselcev za preživetje krščanske vere v času slovanske gentilne religioznosti med pozno antiko in drugo evangelizacijo noriško-karantanskega prostora ter vlogo, ki so jo imeli na samem začetku pokristjanjevanja Karantancev. V glavnem delu razprave je predstavil velike spremembe, ki jih je v vsakdanje življenje posameznika kot celotne družbe prinesel sprejem krščanstva, medtem ko je v zaključnem delu opozoril na integrativno vlogo krščanstva pri preseganju razlik, ki so ločevale etnične in socialne skupine znotraj frankovsko-karolinškega cesarstva.

St. Peter am Bichl, zahodno od Krnskega gradu, napis na kamnu s pleteninasto ornamentiko /o/tker-radozla/v/. Vir: Wikipedia

Cerkev je spremenila vsakodnevno življenje slehernega posameznika

V zaključku prispevka je povzel, da je pokristjanjenje povzročilo velike spremembe v karantanski družbi. Zahteva po življenju v skladu s krščansko etiko in v okviru Cerkve je spremenila vsakodnevno življenje slehernega posameznika, ki se je moral na čisto konkretni ravni odpovedati celi vrsti starih praks. Obenem je moral sprejeti nove družbene norme, spremeniti vzorce obnašanja in prilagoditi življenjski ritem novemu krščanskemu koledarju. Uveljavljanje krščanstva je povzročilo spremembe tudi v razmerju med nosilci družbene moči. Skupine, ki so nekdaj obvladovale gentilno sakralno-religiozno sfero ali se kako drugače niso mogle sprijazniti z verskimi in političnimi spremembami, so bile družbeno marginalizirane. Vse to se ni zgodilo brez odporov, ki so večkrat eskalirali v spopade med Karantanci samimi.

Kakovostni artefakti s pleteninasto ornamentiko, cerkev v kraju St. Peter am Bichl. Vir: Wikipedia

Nastajala je nova družbena elita, ki je delovala integrativno

Najvišje družbene položaje so zasedli ljudje, ki so sprejeli novo vero in priznali nad seboj bavarsko-frankovsko gospostvo. Sprejem krščanstva je postal pogoj za politično legitimacijo in družbeno preživetje vodilnega sloja, ki je spremenil tudi način svoje prezentacije in je bil vsaj deloma s porokami in na druge načine integriran v vrste bavarsko-frankovskega plemstva. Na takšen način je nastajala nova družbena elita, ki je delovala integrativno in je bila tudi v interesu članov karolinške dinastije, ki so vladali v posameznih podkraljestvih, saj je krepila njihovo oblast in stabilizirala socialne razmere znotraj njihovih gospostvenih območij.

Prevzem temeljnih etičnih podlag za skupno življenje

Nasploh sta imela krščanstvo in Cerkev eno od centralnih vlog pri preseganju barier, ki so ločevale jezikovno, etnično in še kako drugače različne skupine prebivalstva znotraj frankovsko-karolinškega cesarstva, s krstom povezana pokoritev pod oblast frankovskega kralja pa je bila eden glavnih načinov urejanja odnosov Frankov s podrejenimi ljudstvi. Vključitev v skupnost kristjanov je pomenila prevzem temeljnih etičnih podlag za skupno življenje in krščanstvo je bilo tako komaj presegljiv generator integracijskih, akulturacijskih in akomodacijskih procesov v frankovski državi. Pokristjanjenje zato ni bilo samo versko dejanje, ampak tudi sredstvo politike, ki je zato misijon podpiralo, kolikor je moglo, če je bilo potrebno, tudi z mečem, je še zapisal Peter Štih. Študija je nadaljevanje njegovih prispevkov Integracija Karantancev in drugih alpskih Slovanov v frankovsko-otonsko cesarstvo (Zgodovinski časopis, št. 1–2, 2014) ter Ko je cerkev začela govoriti slovansko. K ozadjem pokristjanjevanja v Karantaniji in Panoniji (Zgodovinski časopis, št. 1–2, 2015).

Prisotnost redovniških ustanov iz drugih diecez na Koprskem v srednjem veku

Dušan Mlacović je objavil prispevek Prisotnost redovniških ustanov iz drugih diecez v Kopru in na Koprskem v srednjem veku. Sv. Jurij Veliki (San Giorgio Maggiore) iz Benetk. Avtor je na osnovi dokumentov iz arhivskega fonda samostana Sv. Jurija v Benetkah in arhiva Koprske komune analiziral naravo prisotnosti navedenega samostana na Koprskem v poznem srednjem veku. Ugotovil je, da je bila ta del verske, politične in gospodarske politike oglejskih patriarhov in tržaških škofov. Samostan sv. Jurija si je svojo prvo posest na Koprskem pridobil leta 1152, ko mu je tržaški škof Bernard podelil cerkev Sv. Marije v Šmarju pri Kopru. Med samostanom na eni strani ter koprskim stolnim kapitljem, škofijo in koprsko elito na drugi se je konec 12. stoletja vnel spor, ki pa ga je historiografija reducirala na spor med samostanom in kapitljem za izvirne pravice kapitlja.

Skoraj štiri stoletja je Lož ostajal edino mesto na Notranjskem

Boris Golec je objavil prispevek Glavne posebnosti Loža od ustanovitve mesta do srede 19. stoletja. Deželnoknežje mesto Lož, eno najmlajših zgodovinskih mest v vojvodini Kranjski, je imelo deloma tudi zaradi specifičnega nastanka nekaj posebnosti, po katerih se je razlikovalo od večine mest v deželi kot tudi v širšem prostoru. Formalno so ga ustanovili leta 1477 s privilegijem cesarja Friderika III. na pogorišču trga, ki so ga leto prej uničili Turki. Vso obravnavano dobo skoraj štirih stoletij je Lož ostajal edino mesto Notranjske (brez kranjskega dela Istre), enega od treh sestavnih delov Kranjske. Med slovenskimi mesti se je edini odrekel pravici do tedenskega sejma, in sicer v zameno za letno denarno nadomestilo. Temeljna neagrarna dejavnost Ložanov je bila usnjarsko-čevljarska obrt, s katero se je sredi 18. stoletja ukvarjala več kot polovica vseh mestnih obrtnikov. Ker pa od 16. stoletja delujoča bratovščina čevljarjev in usnjarjev nikoli ni pridobila cehovskega privilegija, je Lož ostal mesto brez enega samega pravega ceha.

Akcija proti vrabcem v habsburški monarhiji v terezijansko-jožefinski dobi

Nedavno umrla dr. Darja Mihelič je napisala prispevek Skrb za urbani in primestni prostor v statutih istrskih mest (13. do 18. stoletje). Žiga Zwitter je šel po sledi akcije proti vrabcem v habsburški monarhiji v terezijansko-jožefinski dobi (primer Celjskega okrožja v širšem kontekstu). Mimogrede, tisti, ki ne poznajo življenja na kmetiji, ne vedo, kakšna nadloga so vrabci, ki pojedo veliko hrane, namenjene domačim živalim.

Marko Štuhec je napisal prispevek Čas v pismih. Izražanje, razumevanje in doživljanje časa v pisemskem diskurzu častnika barona Maksimilijana Raigersfelda (1733–1802) in študenta Adolfa pl. Breckerfelda (1783–1841). Janez Mlinar je pod naslovom Med nacionalno pripadnostjo, ideologijo in znanstveno korektnostjo osvetil življenjsko zgodbo arheologa Balduina Sarie, Nemca s Ptuja. Aleš Gabrič je objavil prispevek Od stereotipnih podob Afrike do začetkov prevajanja romanov afriških pisateljev v slovenščino.