Ali je geslo svetega Benedikta Ora et labora aktualno še danes?

To geslo benediktinske družine, staro že 1500 let, bi bilo lahko tudi danes geslo krščanskih laikov. Delo in molitev sta namreč dve plati človeške dejavnosti, če želimo biti v svetu, a ne zares od sveta – če hočemo sodelovati pri njegovem oblikovanju, ne da bi bili podvrženi zakonom, logiki in standardom sveta. To se na prvi pogled zdi zelo težavno, saj mislimo, da bodisi delujemo v svetu in sprejmemo njegove zakone (v službi na primer moramo spoštovati zakone, pravila podjetja, konkurenčna pravila in torej navsezadnje pravila, ki jih narekuje svet) ali pa se umaknemo iz sveta v nekakšen namišljen samostan, iz strahu, da nas bodo zakoni sveta, konkurenčnost in učinkovitost okužili. Vendar pa sveti Benedikt pravi, da je tudi v samostanu treba delati in moliti. Za zares krščansko življenje je potrebno ravnotežje med življenjem v svetu, delom in odnosom z Bogom, molitvijo. Najti to ravnovesje je umetnost krščanskega življenja.

Zakaj delati? Zgolj za preživetje?

Veliko ljudi danes, žal, na delo gleda tako – treba je delati, da zaslužimo denar in ga lahko porabimo drugje ali pa zunaj poklicne dejavnosti najdemo pot lastne uresničitve. To je nekaj groznega, saj lahko mesece in leta opravljamo delo, ne da bi nas veselilo, ne da bi vanj dali sebe. Za to nezanimanje za delo je seveda pogosto kriva ekonomska logika: zaradi delitve dela, iskanja izkoristka za vsako ceno se njegov smisel navsezadnje izprazni. Ne vemo več, zakaj delamo, in edini razlog najdemo v potrebi po preživetju. To je znamenje duhovnega obubožanja naše družbe. Delo je namreč veliko več kot to.

Človek je edino bitje, ki je obdarjeno z zmožnostjo delati, torej zavestno spreminjati svoje okolje, da bi bilo bolj rodovitno, pravičnejše, lepše. Tako kmet ne dela samo za »preživetje«, marveč je zaradi njegovega dela zemlja plodnejša, ljudje lahko užijejo njene darove, obenem pa tudi oblikuje podeželsko krajino in jo lepša. Delo ni samo proizvodnja stvari, je tudi oblikovanje sveta, človeških odnosov, smisla.

Ali je delo lahko duhovno dejanje?

Delo je vedno duhovno dejanje, tudi pri tistih, ki niso verni. Kot vsi iščejo smisel svojega dela. Iskanje smisla pa je dejavnost Duha, želja po nečem večjem, bogatejšem, polnejšem, kot so zgolj naša običajna dejanja. Če želite videti, kje duhovno življenje vztraja tudi v zelo razkristjanjeni družbi, ga boste našli v želji po smislu dela, ki je veliko vprašanje v današnjih podjetjih, na primer v Franciji.

Delo je duhovno dejanje v tolikšni meri, kolikor skuša svet narediti rodovitnejši, pravičnejši ali lepši, kot sem že dejal. Torej način, kako smo udeleženi pri tem, pri nadaljevanju stvarjenjskega dela, določa naše človeško dostojanstvo. K temu nas je poklical Bog, to je naša slava in tudi naša odgovornost. S slabim delom lahko tudi svet naredimo manj bogat, bolj krivičen in grši. Slava in odgovornost človeka se kažeta v njegovem delu. Kot govori prvo poglavje Prve Mojzesove knjige, je v Božjem načrtu stvarstvo zaupano človeku.

Zato je molitev prav tako pomembna, da vztrajamo pri dobro, pravično in lepo opravljenem delu. Če molitev puščamo ob strani, se prepustimo pravilom sveta, iskanju izkoristka, konkurenčnosti za vsako ceno. Delamo vedno več, izgubimo pa izpred oči smisel tega, kar smo naredili. To vodi do osebne, pa tudi kolektivne katastrofe, na primer ekološke krize …

Pogovarjal se je Marjan Pogačnik

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Moli in delaj.