Ziljska pravljica Marije Bartoloth Mijalca majalca

Martina Piko Rustia je predstavila knjigo Marie Bartoloth Mijalca majalca. Ziljska basen (Mohorjeva družba v Celovcu, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Slovensko prosvetno društvo Zila so jo izdali leta 2021) in novo zbrano dokumentacijo krajevnih, ledinskih, hišnih, vodnih imen na Zilji.

Martina Piko Rustia je v knjigi zapisala, da je bil na začetku spomin – spomin na mamo, ki je bila doma v Čačah. Hčerki Mariji je pripovedovala pravljico o mački, ki so jo otroci vrgli v ogenj. Mali otroci pa so videli dobre škrate, ki so ščitili mačko pred ognjem. Ta drobec pravljice, ki je Mariji Bartoloth ostal v spominu, je bil seme za to prav posebno ziljsko pravljico.

Otroci se odpravijo »na Log«, da bi izrezljali piščalke (žvižgalce)

Marija Bartoloth je kot nadarjena pesnica skrbno pletla pravljično vsebino in pravljične motive, skrbno je izbirala domače besede in vanjo vpletla še svoje pesmice. Pravljice so pravzaprav brez časa in prostora. Marija Bartoloth je svojo pravljico umestila v ziljski Log (Og) in močvirja (mečave), v ziljske vasi Gorjane, Drevlje, Drašče in Zahomec. Pravljični liki so otroci, ki hodijo v šolo in se skupaj igrajo. Odpravijo se »na Log«, da bi izrezljali piščalke (žvižgalce) iz čremsinih ali vrbinih vej. Od srede aprila do srede maja je drevje in grmovje sočno, takrat se »maji« in skorja se zlahka loči od debla. Izdelovanje »žvižgalic« je danes pozabljena spretnost, prav tako kot posebni verzi, ki so jih ponavljali otroci, ko so tolkli po palicah. Marija Bartoloth jih je v pravljici ponovno priklicala v spomin.

Hanzi Filipič, Vinko Möderndorfer, Vita Mavrič in Martina Piko Rustia v Galeriji Družina 16. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Nekateri mostovi vodijo k dobremu, drugi k hudemu

Dobro in zlo kot pravljična motiva se tudi v tej pravljici prepletata, na koncu pa vendarle dobrota in obžalovanje premagata človeške slabosti in sonce pobarva Dobrač v najlepši luči – »s črnjevan zvatan«, z rdečkastim zlatom.

Tudi ta pravljica ima poučno vsebino. »Vidite tam tale mostiček. Čez take mostove boste morali v življenju večkrat hoditi. Nekateri mostovi vodijo k dobremu, drugi k hudemu. O dobrem in hudem boste odločali sami,« pravi dobra vila. Naj nam opozorilo dobre vile pomaga na križpotjih našega življenja.

Ziljska dolina z Dobrača, Bistrica, Ziljska brda, Šmohor, 17. 7. 2014. Foto: Ivo Žajdela

Knjigi je priložena zgoščenka s pravljico v ziljskem narečju

Marija Bartoloth je tankočutna pesnica, ki je svoje pesmi obelodanila v dveh pesniških zbirkah, v katerih izraža ljubezen in srčno predanost do svoje Zilje in do slovenskega ziljskega narečja, svoje materinščine. Pravljica Mijalca majalca je posebno darilo otrokom Ziljske doline. Kot že njene pesniške zbirke je tudi knjižico z risbami obogatila hčerka Melanie Bartoloth.

Inštitut Urban Jarnik, ki nosi ime po duhovniku in izobražencu Ziljanu Urbanu Jarniku, je izdal pravljico, zapisano v slovenskem ziljskem narečju, v knjižni slovenščini in v nemščini. Knjigi je priložena zgoščenka s pravljico v ziljskem narečju, ki jo bere avtorica.

Pa vendar pod pepelom tli ogenj

Martina Piko Rustia spomni, da je Marija Bartoloth pravljico pripovedovala v ziljskem narečju, ki so ga generacije prenašale iz roda v rod, dokler v 20. stoletju niso začeli to besedo zmeraj bolj utihovati. »Pa vendar pod pepelom tli ogenj. Vse bolj se tudi na Zilji zbuja zanimanje za ta jezikovni biser. Naj otroci in odrasli z veseljem berejo in poslušajo to ziljsko pravljico, ki nas popelje v preteklost in usmerja pogled v prihodnost.«

Maria Bartoloth

Doraščala je s slovenskim ziljskim narečjem

Maria Bartoloth se je rodila leta 1938 pri Užičarju (Vəžičarju) v Gorjah na Zilji na avstrijskem Koroškem. Doraščala je s slovenskim ziljskim narečjem. Nemščine se je naučila šele v šoli, slovenskega knjižnega jezika se je učila le dve leti.

Leta 1992 je pri Mohorjevi založbi izšla njena pesniška zbirka Pa Zila še vəsčəs šəmi. Die Gail rauscht noch allweil. V njej je Maria Bartoloth objavila izvirne pesmi v domačem ziljskem narečju (v gorjanskem zilskem žobaru.), ki jih je prepesnila tudi v nemško narečje. Na gorjanskem gartlču je zbrala najlepše besedice ziljščine in jih povezala v čudovit snopič. Leta 1993 je kulturni forum Freie Akademie Feldkirchen pesnico odlikoval z nagrado MundArt Literaturpreis.

Njene pesmi imajo poleg literarne vrednosti tudi velik kulturni pomen

Leta 2015 sta Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik in Slovensko prosvetno društvo Zila izdala zbirko Zilščə pušəlč, ziljski šopek njenih pesmi v ziljskem narečju, ki nas prav tako kot prva zbirka pə səbenjan popelje po domači Zilji, po vsakdanjem delu in po letnih in življenjskih praznikih. Tudi ta je v slovenskem in nemškem knjižnem jeziku. V njenem bogatem besedišču začutimo posebni srčni utrip Zilje. V njenem bogatem besedišču začutimo posebni srčni utrip Zilje, ki je v drugi pesniški zbirki ohranjen tudi na priloženi zgoščenki z videoposnetki, v katerih avtorica sama prečudovito bere svoje pesmi.

Vsako besedo v zilskem žobaru je izrekla kot svetinjo

Maria Bartoloth se je večkrat udeležila literarnih srečanj in branj, svoje pesmi je recitirala tudi ob drugih priložnostih. Ko je brala svoje pesmi, je vsaka beseda v zilskem žobaru bila izrečena kot »svetinja«. V dvoranah je zavladala popolna tišina, ki jo je napolnila le njena izvrstna interpretacija svojih pesmi.

Njenega pesniškega ustvarjanja ne moremo oceniti zgolj z umetniškega vidika. V svojih pesmih ohranja slovensko narečje in kulturo slovensko govorečih Ziljanov ter tako pomaga, da ta duhovna kulturna dediš­čina ne gre v pozabo. Zato imajo njene pesmi poleg literarne vrednosti tudi velik kulturni in kulturnozgo­dovinski pomen. Kadar je pisala v ziljskem narečju, je spregovorilo njeno srce.

Maria Bartoloth se je rodila v Gorjah pri Bistrici, Marijina cerkev, pogled od severovzhoda, 17. 7. 2014. Foto: Ivo Žajdela

Zemljevidi občin Spodnje Zilje

Na Spodnji Zilji je inštitut Urban Jarnik leta 2025 nadaljeval dokumentacijo imen. Zemljevid občin Bistrica na Zilji (Feistritz a. d. Gail) in Straja vas (Hohenthurn) je pripravljen za tisk. »Opravili smo številne korekture ter pripravili besedila in slike za hrbtno stran zemljevida,« pove Martina Piko Rustia iz Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik.

Na zemljevidu so ledinska in hišna imena zapisana v narečju, gorska, vodna in druga na uradnih zemljevidih zapisana imena imajo tudi uradno nemško ime in standardizirano slovensko ime. Zemljevid je v oblikovanju in bo izšel v letu 2026.

»Z javnim delom smo pridobili nove informante. Tudi župana občin Bistrica na Zilji in Straja vas podpirata izdajo zemljevida in sta pri projektu sodelovala kot informanta. Zemljevid bo izšel v sodelovanju z obema občinama.«

Ziljska dolina, imena – zemljevid Straja vas. Vir: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

Tiskani zemljevid, avdiodokumentacije bodo tudi na spletu

Leta 2025 so izvedli raziskave tudi v Kanalski dolini. Zemljevid ziljskih občin Straja vas in Bistrica na Zilji ter zemljevid stare občine Brdo in Štefan na Zilji segata tudi na italijansko stran v Kanalsko dolino, kjer prav tako govorijo slovensko ziljsko narečje. Pridobili so zelo dobre informante. Dokumentirali so tudi številna imena na Ukovški planini (od Ukve).

Zelo intenzivne dokumentacije imen v stari občini Brdo (Egg) in občini Štefan na Zilji (Sankt Stefan im Gailtal) so potekale v letih 2019 in 2020. Dokumentacije so nastale na pobudo Eduarda Rauterja, uslužbenca Dežele Koroške (oddelek za kmetijstvo in gozdarstvo, Šmohor). V času kovidnega zaprtja leta 2020 so podatke urejali in vnesli v sistem QGIS. V letu 2025 so z delom nadaljevali.

Izdelavo in združitev osnovnih podatkov za tiskane in digitalne zemljevide ter obdelavo zvočnih posnetkov zemljepisnih imen je sofinanciral avstrijski Urad zveznega kanclerja v okviru financiranja medkulturnih projektov (do junija 2022). Avdiodokumentacije bodo na spletu objavljene po izidu tiskanega zemljevida, na katerem so imena popravljena in standardizirana.

Ziljska dolina, imena – zemljevid Straja vasZiljska dolina, imena – zemljevid Čajna, Čače

Ziljska dolina, imena – zemljevid Bistriški graben

Ziljska dolina, imena – zemljevid Čajna, Čače. Vir: Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik

Postopoma narašča tudi sprejemanje slovenskega jezika

Martina Piko Rustia ugotavlja tudi, da se po večletnem delu zdaj predvsem na Zilji povečuje pripravljenost tistih ljudi, ki doslej zaradi zadržanosti in strahu niso bili pripravljeni sodelovati v projektu, da se vključujejo v projekt, kar omogoča dodatne terenske raziskave. Te zdaj zajemajo tudi občine, v katerih po drugi svetovni vojni pri popisih prebivalstva nihče ni več navedel, da uporablja slovenščino ali »vindiš« kot pogovorni jezik.

»Z dolgoletnim terenskim raziskovanjem in boljšim spoznavanjem prebivalstva so se strahovi zmanjšali in postopoma narašča tudi sprejemanje slovenskega jezika. Brez pripravljenosti te nove skupine ljudi bi stara izpričana imena v teh krajih nepovratno šla v izgubo. Zlasti na Zilji je pomembno, da zajamemo čim več informantov. Na podlagi dokumentacije slovenskih ledinskih in hišnih imen, ki jih ljudje prepoznavajo kot pomembno kulturno dediščino, nekateri domačini razmišljajo, da bi s svojimi vnuki in pravnuki ponovno začeli govoriti v slovenskem ziljskem narečju, ki ga svojim otrokom niso posredovali.«

Lucija Kavčič, Trubarjevo priznanje Inštitutu Urban Jarnik, Martina Piko Rustia, Demokracija, 1. 1. 2026Marjan Bradeško, »Kaleda« v Ziljski dolini, Franz Mortl, Družina, 22. 2. 2015

1/8