Vinko Möderndorfer in Vita Mavrič med predstavitvijo knjige deda Vinka Möderndorferja Koroške narodne pripovedke v Galeriji Družina 16. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Srečali smo se na četrtem od dvanajstih letošnjih dogodkov v okviru predstavitve »jagodnega izbora« (po)ustvarjalnosti prevečkrat prezrtih slovenskih rojakov na severni strani Karavank, na Koroških kulturnih dnevih v Ljubljani 2026.

Tokrat je bil poudarek na predstavitvi koroških – posebej ziljskih – knjig ter zemljepisnih imen. Knjigo Vinka Möderndorferja st. Koroške narodne pripovedke so predstavili Möderndorferjeva vnukinja Vita Mavrič, znana šansonjerka, in njegov vnuk Vinko Möderndorfer, znani slovenski literat ter vodja celovške Mohorjeve založbe Hanzi Filipič in Martina Piko Rustia, vodja celovškega Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik.

Vinko Möderndorfer iz Ziljske doline

Avtor knjige Koroške narodne pripovedke Vinko Möderndorfer (1894–1958) je bil publicist in narodopisec, Rodil se je v Dolah v Ziljski dolini na Koroškem. Šolo je obiskoval v Melvičah, na učiteljišču v Mariboru pa je maturiral tik pred začetkom prve svetovne vojne leta 1914. Iz političnih razlogov (kot »sumljivega«) so ga na začetku te vojne za nekaj časa zaprli.

Sprva je bil oproščen vojaščine in je začel učiteljevati v Št. Vidu pri Ptuju. Leta 1915 so ga mobilizirali in je preživel vojno v vojaški suknji. Po vojni je bil ponovno učitelj (Mežica), a se je posvetil tudi političnemu delovanju v socialnodemokratski stranki. Kljub svoji politični usmeritvi je postal leta 1929 šolski upravitelj pri Sv. Juriju pod Kumom.

Nov tip zapornikov, t. i. informbirojevci

Ob svoji predvsem etnološki publicistiki (knjiga Slovenska vas na Dolenjskem, 1938) je bil tudi zavzet zbiralec ljudskega gradiva (Narodne pripovedke iz mežiške doline, 1924). Leta 1946 se je zaposlil pri Mohorjevi družbi v Celju in istega leta pri tej založbi izdal Koroške narodne pripovedke.

V letih 1945–1948 je bila Jugoslavija zagreta sovjetska podanica, leta 1948 pa so objavili presenetljivo resolucijo Informbiroja, to je naslednika nekdanje Kominterne in izvajalca sovjetske politike. Šlo je za tipični komunistični totalitarizem na delu. Jugoslovanski komunisti, Broz in Kardelj, so se na Stalinov diktat odzvali s potenciranjem totalitarizma. Ob sovjetskih gulagih se je zdaj pojavil v Jugoslaviji Goli otok in nov tip zapornikov, t. i. informbirojevcev (ali tudi »stalinistov«). Te je režim množično zapiral in pošiljal na Goli otok, na Sveti Grgur (sosednji otok Golega otoka) in v druge jugoslovanske kaznilnice. Med njimi je bil, sicer za kratek čas, tudi Vinko Möderndorfer.

Manica Ferenc, Hanzi Filipič, Vinko Möderndorfer, Vita Mavrič in Martina Piko Rustia v Galeriji Družina 16. marca 2026. Foto: Ivo Žajdela

Šele v odraščajočih letih sem izvedela za Goli otok

Vita Mavrič je v knjigi deda Vinka Möderndorferja Koroške narodne pripovedke (prvotno je izšla leta 1946) pod naslovom Steber družine zapisala, da se o dedkovi preteklosti pri njih doma ni govorilo, o njem pač. »Njegov duh je bil nenehno navzoč, besed pa je bilo malo. Šele v odraščajočih letih sem izvedela za Goli otok; doma ta tema ni dobila glasu. Danes razumem, da je bil naš dom prepojen s tihim, prikritim strahom. Kot otrok pa sem bila zaradi tega zmedena. Intuitivno sem čutila, da smo drugačni od drugih družin, čeprav nisem vedela čemu. Prav sredi tega ozračja je stala ona – mirna opora, ki je znala zdržati prav vse, babica Marija, ki je bila trdnjava naše družine. Ne po glasnosti, temveč po tihi, zanesljivi drži, ob kateri se je hiša držala skupaj tudi tedaj, ko je vse drugo razpadalo. Zato, kadar pripovedujem o dedku, nikakor ne morem mimo omembe moje babice Marije.«

Vinko Möderndorfer (mlajši) in Vita Mavrič s knjigo deda Vinka Möderndorferja Koroške narodne pripovedke. Foto: Ivo Žajdela

Bil je načelen, nepopustljiv in v marsičem boleče zavezan svoji poti

Babica je rodila štiri otroke; dve starejši hčerki in sin so kot majhni otroci oglušeli. Najmlajša, njena mama Mojca, je bila edini slišeči otrok. Stric je pozneje odšel na svoje, teti se nista poročili, ostali sta doma in ji z bratom bili kakor nadomestni mami. »To je bila naša vsakdanja konstelacija: ženski dom s središčem v babičini pozorni, mirni prisotnosti.«

Babica se je z dedkom (Vinkom Möderndorferjem) dopolnjevala. »On je bil načelen, nepopustljiv in v marsičem boleče zavezan svoji poti; življenje ob njem ni bilo lahko in je bilo zaznamovano z rano časa. Ona je živela po merilih njegove etičnosti, a brez grenkobe: od nje nisem slišala žal besede, ne sovraštva, ne želje po kakršnem koli maščevanju. In ta odnos do sveta in ljudi je globoko vsadila tudi vame in mojega brata Vinka. Z dedkom je delila uspehe in rane – in prav to tiho prenašanje je držalo hišo pokonci. Njena moč ni bila v razlagah, temveč v zgledni drži. Pokazala mi je, da se dostojanstvo meri po tem, kako ob bolečini ohraniš mero; da se ljubezen kaže v vsakdanji, zanesljivi prisotnosti; da krivice ne postanejo orožje, če jim ne dovoliš, da postanejo tvoj jezik. Nanjo ne gledam kot na senco zgodovine, temveč kot na njeno protiutež. Iz ran je znala narediti oporo. Kar danes razumem kot dom, izhaja iz nje: trdnjava ni zid, temveč drža – mirna, vztrajna, vključujoča. Ta drža nas je obvarovala in naju z bratom še danes drži skupaj.«

Kip Vinka Möderndorferja, delo kiparja Mirsada Begića, pred osnovno šolo v Mežici, ki jo je zgradil Vinko Möderndorfer. Foto: Ivo Žajdela

Ljudski buditelj, vrhunski pedagog in vzgojitelj mlajše generacije učiteljev

V življenju Vinka Möderndorferja in posledično v življenju njegove družine je bilo veliko prelomnic. Kot je zapisala vnukinja, je bil človek z »napačnimi« lastnostmi za tiste in današnje čase. »Do zadnjega diha je ostal idealist in altruist v eni osebi. Popoln zanesenjak, izjemno načelen in obenem neskončno ponosen slovenski Korošec, strastno predan svoji poti ter verodostojen v vsem, kar je počel. Perfekcionist s številnimi talenti, ki ni dopuščal nobene akademske arogance, angažiran ljudski buditelj, vrhunski pedagog in vzgojitelj mlajše generacije učiteljev.

Osnovna šola v Mežici, ki jo je zgradil Vinko Möderndorfer. Foto: Ivo Žajdela

Opus del Vinka Möderndorferja je obsežen

Opus njegovih del je obsežen in sega v pedagogiko in didaktiko, politiko in takratno narodopisje, današnjo folkloristiko, etnologijo in antropologijo. Za vse tiste, ki bolje ali slabše poznajo pot Vinka Möderndorferja, in one, ki o njem niso vedeli ničesar, sta na voljo knjiga Kar ustvariš, ostane. Svetu cvet. Tebi rane. ter istoimenski dokumentarni film, ki sta ga z vnuk in vnukinja posnela za RTV Slovenija.

»V največje veselje in ponos pa mi je, je še dodala Vita Mavrič, zbirka koroških pripovedk, med njimi Mojca Pokrajculja, »s katero so odraščale in še odraščajo generacije otrok, med katere spadava tudi midva z bratom Vinkom Möderndorferjem. Z njenim ponatisom je dokončno sklenjen mir s preteklostjo.«

 Uši Sereinig, Polona Sketelj, Popotnik po Zilji, znani Ziljani.

Vinko Möderndorfer in njegov pomen za zbiranje koroškega pripovedništva

Nova izdaja knjige Koroške narodne pripovedke pri Mohorjevi družbi v Celovcu ima nekaj dodatkov. Poleg omenjenega besedila vnukinje Vite Mavrič, je vnuk Vinko Möderndorfer za knjigo napisal literarno besedilo To je ta pripovedka. Naj se ne pozabi! V njej je, zelo literarno, napisal zgodbo o čevljih, s katerimi je imel Vinko Möderndorfer nenavadne in hude oziroma boleče težave. Vnuk, pisatelj, je te težave (čevlje) prikazal tudi kot metaforo, boleče težave deda z ideologijami, režimi, politikami.

Martina Piko Rustia je prispevala zapis Vinko Möderndorfer in njegov pomen za zbiranje koroškega pripovedništva. Ob tem sta objavljena tudi avtorjev »socialistični« uvod iz leta 1946, s katerim naj bi zbirki koroških narodnih pripovedk sploh omogočil, da so lahko izšle (besedilo je z današnjega zornega kota anahronistično, vendar je dokument, ki ga je treba tudi razumeti). Posebej pa so pomembni viri in opombe, kjer dobimo podatke o virih pripovedk.

Mohorjeva Celovec, Vinko Moderndorfer, Koroške narodne pravljice – kazaloElvira Miše Miklavčič, Osebnost 20. stoletja, Vinko Möderndorfer, Reporter, 1. 12. 2014

1/14