Prve dni po novi maši smo se vsi štirje (Tone Požar in Rafko Valenčič ter Franc Prelc in Bojan Ravbar) zbrali pri ordinariju Albinu Kjudru v Tomaju. Srce Krasa. Tudi on, izkušeni mož, ni mogel drugače, kot da nas spomni na pesnika Kosovela. Ni recitiral pesmi, čeprav bi jih znal na pamet. Segel je globlje, spregovoril je spomin. Tik pred koncem maja 1926. Srečkova mama je s plahim korakom prišla v farovž. Komaj 22-letnemu Srečku se iztekajo dnevi. Prosila je, da ga obišče: »Potrebuje Boga.« »Ste mu kaj rekli?« je vprašal župnik. »Ne,« se je slišal plahi in zaskrbljeni glas. Nato je izkušeni mož svetoval, naj najprej sama spregovori s sinom, saj »če mami odkloni prošnjo, bo lažje spremenil besedo. Meni bi zagotovo težje.« Naslednji dan je bil župnik pri Kosovelovih. Srečko je vse izročil Božjemu usmiljenju. »Bi še obhajilo?« ga vpraša. »Jutri … Za to se moram pripraviti,« se je glasil odgovor. In ta jutri je prišel. »Srečko je bil srečen!«

Ko drugi dan skočim do Tomaja, da...