Šestnajstega novembra bo literarni zgodovinar, umetnik, pesnik, akademik dr. Milček Komelj praznoval 70 let življenja. Pred jubilejem, v torek, 6. novembra, so Dolenjci svojemu rojaku, častnemu meščanu Novega mesta pripravili soarejo z naslovom Milček Komelj: Življenje z umetnostjo. Jubilanta, njegovo ženo in sina je na odru dvorane Anton Podbevšek teatra gostil igralec Pavle Ravnohrib. Pogovorno družabnega večera so se udeležili številni Komeljevi prijatelji in kolegi, umetniki in kulturniki, prišla sta tudi ekonom novomeške škofije Janez Gril in škof Andrej Glavan. (portret Milčka Komelja v tiskani številki Družine)

Pogovorno literarni večer z jubilantom Milčkom Komeljem, njegovo ženo Nado Šumi in sinom Miklavžem je povezoval igralec Pavle Ravnohrib.

Nada Šumi: »Ni razlike med 12-letnim Milčkom in Milčkom danes«

V uvodu je Komeljeva žena Nada Šumi povedala, da se je ideja za knjigo pojavila spontano lani novembra. »Knjiga je avtobiografska, želeli smo pokazati vsa področja njegovega ustvarjanja,« je povedala Šumijeva, ki je monografijo tudi uredila. Čeprav slovenska javnost Milčka pozna predvsem kot umetnostnega zgodovinarja in likovnega kritika, kar je po besedah Šumijeve »tudi njegova osrednja in njemu najljubša dejavnost«, je jubilant še mnogo več kot to: pesnik, literat, esejist, slikar … »V otroštvu in mladosti je veliko slikal in pisal, pisal je tudi dnevnike in vse to je ohranjeno,« je povedala Šumijeva in dodala, da ko je vse to pregledovala, je videla – in to bo razbral tudi vsak bralec, ki bo monografijo prijel v roke -, »da ni razlike med 12-letnim Milčkom in Milčkom danes. Seveda ima danes več znanja, ampak način razmišljanja in pisanja, predvsem dnevnikov, pa se ni spremenil.« Od malega je rasel z umetnostjo, od malega je predan umetnosti in še danes ne mine dan, da ne bi ustvarjal, pisal in risal. »Z vsem ustvarjanjem, z vsemi dosežki se kaže Milček Komelj kot osrednja osebnost slovenstva. Je duhovna avtoriteta, Knjiga pa je spomenik Novemu mestu in novomeškim umetnikom« je dejal Šumijeva in dodala zahvale za pomoč in podporo pri izidu direktorju Krke, škofiji Novo mesto, predvsem pa podpredsedniku kulturnega društva Severina Šalija Franciju Konciliji, ki ima glavne zasluge za izid monografije.

V monografiji prvič objavljenih prek 300 jubilantov slik

Da je bil že kot otrok prek očeta povezan z umetniki, je povedal jubilant: »Kot da je tudi mene, otroka, oplazil še zadnji plamen novomeške pomlad. V očetovi knjižnici sem kipe dojemal kot žive ljudi, strast do umetnosti je bil vzorec življenja.« Povedal je prigodo, ko ga je Božidar Jakac na pokopališču vprašal, koliko je star in mu je povedal da trinajst let. »Jaz sem se takrat odločil, da bom umetnik, to je najbolj zlata ustvarjalna doba.« Tako čuti sam, je povedal Komelj in tako pojasnil ženine besede, da se od otroštva ni spremenil: otroštvo, ko se mlad človek zazre v svet, stvari postanejo jasnejše, s seboj prinese izročilo. Kasneje se lahko še usmerja, ne pa preoblikuje. Zato je mladost temelj.« Tako je v monografijo je vključen tudi jubilantov »otroški in dijaški opus«, ki kažejo avtorjevo zgodnjo literarno nadarjenost in zgodnje poznavalsko zanimanje za likovno umetnost, iz njih se razberejo vsi nastavki za Komeljevega znanstvenega in umetniškega dela. Prvič je objavljena večina portretov, pokrajinskih risb, akvarelov in pastelov, največ iz časa pred začetkom študija, ko se je Komelj posvečal predvsem slikanju.

Obširen del knjige pa so ponatisi iz kasnejšega obdobja, ko je Komelj začel slikati z besedami. Beseda žari v esejih, stihih, v odgovorih na vprašanja v intervjujih, pa tudi v strokovnih pesniško artikuliranih besedilih, značilnih za znamenite klasike slovenske umetnostne zgodovine.

Miklavž Komelj: »Ima pesniško senzibilnost«

Tudi Komeljev sin Miklavž je izpostavil, da ima Milček tisto, kar likovni kritik mora imeti: pesniško senzibilnost. »Kot otrok sem gledal njegove slike, opazoval sem ga pri ustvarjanju. Poznal sem slikarje, ki so ga obiskovali, zame je bil to privilegij. Izjemne so njegove knjige, ki so nastajale v korespondenci z umetniki – predno so izšle, sem že vse poznal. Imel sem jih za svojo generacijo, več sem se družil z njimi kot z vrstniki.« Čeprav sta oče in sin oba umetnostna zgodovinarja, se po načinu izraza močno razlikujeta, sta poudarila oba. »Moj pogled na umetnino je podoben pogledu pokojnega Alojza Rebule na literaturo. Jezik ni samo sredstvo komunikacije, ampak teološka stvar. To so se veliki duhovi zavedali. Kar je Bog ustvaril, ima smisel, tudi to trdi Rebula. In temu je treba biti zvest,« je dejal jubilant in pristavil, da je sin Miklavž njegovo nasprotje: »Jaz se vživim, on pa, sploh ko piše o slikarjih, najde problem in ga pojasnjuje, umetnikova ideja zaživi skozi njegovo analizo.«

Skrivnostno duhovni svet jubilanta, "mistična" srečanja z Metko Kraševec, Rembrantom in Janezom Pavlom II.

Ob vprašanju igralca Ravnohriba, kako tako zlahka prehaja iz zemeljskega v duhovni svet, je jubilant razložil s tremi primeri. Prva dva, Rembrantovo tolažbo, ko je pred umetnino spregovoril z umetnikom 17. stoletja, Sanjski obisk Metke Kraševec, ko ga je slikarka obiskala nekaj dni po smrti, sta objavljena v monografiji, posmrtno znamenje, ki mu ga je papež Janez Pavel II. poslal nekaj dni po smrti, pa je Komelj povedal zbranim v dvorani. Namreč po smrti papeža se je vprašal: »Bog ve, kako je papež zdaj, je zagledal luč ali je v temi?« In v tistem, je nazorno povedal Komelj, »škrtne in prižge se luč. Luč, katere stikalo je treba precej krepko stisnit, da se prižge.« Svet je poln skrivnosti, o tem piše Rebula v svojih romanih, je povedal Komelj, ki pisateljevo delo v teh dneh intenzivno prebira, saj bo imel v četrtek spominski govor na žalni seji SAZU. »Vse je večnost, tudi sedanji trenutek, to trdi Lojze v svojem pisanju. Večnost je ta trenutek.« Milček Komelj je dejal, da v bistvu so vsi umetniki religiozni, vse vznemirja vprašanje smrti. »Franc Mihelič je vedno govoril o smrti, v večno življenje pa ni verjel. Odreševal se je z umetnostjo. Umetniki imajo umetnost za religijo. Soočajo se s skrivnostjo, v sebi čutijo gon po večnosti. Rebula temu reče dokaz, da onstranstvo je. To je bistvo človeka.«

Komelj je sklenil večer z mislijo, da je podoben svojemu stricu, ki je videl fresko in brez razglabljanja vedel, da je recimo delo furlanskega mojstra. To je napisal in zanj je bilo delo končano. Vedno se je izkazalo, da drži. Drugi so pisali dolge študije, na koncu so prišli do enakega izsledka. »Lahko učenjaško nekaj pišete, pa ne vidite bistva. Umetniki in religiozni ljudje so imeli vedno bolj neposreden vpogled v umetnost in življenje kot pa suhoparni učenjaki.«

Svojevrstna avtobiografija zaljubljenca v umetnost

"Življenje z umetnostjo Milčka Komelja je tako svojevrstna avtobiografija zaljubljenca v umetnost, cenjenega interpreta umetnosti, priljubljenega univerzitetnega učitelja, za slovenstvo zavzetega dolgoletnega predsednika Slovenske matice, dejavnega rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti in z vsem svojim delom in povezovalno osebnostjo upoštevane javne moralne avtoritete," so zapisali v predstavitvi knjige. Knjiga je tudi spomenik kulturne podobe Novega mesta.

Po koncu soareje je jubilant v družbi Francija Koncilije, pobudnika in organizatorja večera, podpisoval monografijo.


Knjiga Življenje z umetnostjo je v dveh delih, skupaj ima prek 800 strani
Fotografije: Ksenja Hočevar