Na znamenitem nemškem filmskem festivalu, Berlinalu, so bile minulo soboto podeljene številne nagrade, med njimi tudi nagrada ekumenske žirije. Najpomembnejšo nagrado, Zlatega medveda, je prejel iranski film »Taksi« režiserja Jafarja Panahija, ki velja za kritika tamkajšnjega režima. Kot je ob razglasitvi zmagovalca dejal predsednik festivalske žirije Darren Aronofsky, je omenjeni film »ljubezensko pismo kinematografom«.

Režiser je film posnel kljub prepovedi opravljanja svojega poklica v domovini. Sam se podelitve v Berlinu ni udeležil, ker je v Iranu trenutno v hišnem priporu. Nagrado je v njegovem imenu prevzela nečakinja Hana Saeidi. »Nisem sposobna povedati česar koli, preveč sem ganjena«, je dejala v solzah. Med občinstvom je bila tudi Panahijeva soproga.

Film je v Berlin prispel skrivaj, po neznani poti. Za izdelavo na pol dokumentarne komedije je Panahi sam sedel v rumen taksi in ga opremil s tremi kamerami. Ljudje, ki jih je prevažal, so mu pripovedovali o težavah vsakodnevnega življenja v sodobnem Teheranu.

Zlati medved je nazadnje potoval v Iran leta 2011. Glavno nagrado nemškega filmskega festivala so takrat podelili ločitveni drami Asgharja Farhadisa z naslovom »Nader in Simin – ločitev«, ki je prejela tudi oskarja.

Nagrado za najboljši mirovni film Berlinala je prejel dokumentarec »Pogled tišine« (The Look of Silence/2014). Denarno priznanje v višini 5.000 evrov je minulo nedeljo v Berlinu prevzel ameriški režiser, 40-letni Joshua Oppenheimer.

Oppenheimer se v filmu spopada z milijonskim in nikoli predelanim kršenjem človekovih pravic v Indoneziji po vojaškem udaru leta 1965. V dokumentarcu glavni lik Adi, brat umorjenega, išče stik s tedanjimi storilci in jih sprašuje o njihovih dejanjih.

Oppenheimerju je uspelo »na zanimiv način podreti družbeni tabu«, je mirovna žirija minulo soboto utemeljila svojo odločitev, in nastal je film »o breznih človeških grozot in v upanju o vsaj tolikšni sposobnosti za spravo. Smrtno tišino je moč preseči z vprašanji. To žrtvam in storilcam odpira možnosti za nadaljnje življenje v spravljenem svetu. To je preprosto, vendar izredno pomembno sporočilo filma«.

V svojem filmu »Dejanje uboja« (The Act of Killing/2012) se je Oppenheimer že ukvarjal s temo Indonezije. Omenjeni film je na Berlinalu leta 2013 prejel nagrado ekumenske žirije.

Čilski film »Klub« (El Club) je bil nagrajen z »veliko nagrado žirije«. V filmu se režiser Pablo Larrain kritično in polemično loteva odnosa katoliške Cerkve do pedofilnih duhovnikov ter večnih poskusov za prikrivanje in zanikanje teh zločinov nad otroci. Film je pred tednom dni na nemškem filmskem festivalu doživel svetovno premierno uprizoritev.

Ekumenska žirija je tokrat podelila tri nagrade. Med nagrajeni filmi je med drugim film z naslovom »Biserni gumb« (El boton de nacar) režiserja Patricia Guzmana (Čile/Francija/Španija 2015). Film govori predvsem o naravi in pokrajini, predvsem pa o vodi v južnoameriški obalni državi Čile. Mnogi ljudje trdijo, da ima voda spomin. Ta film prikazuje, da ima tudi svoj glas, so svoj izbor utemeljili člani ekumenske žirije.

Naslednja nagrada je bila podeljena filmu z naslovom »Ned Rifle« (ZDA 2014) režiserja Hala Hartleya. V zadnjem delu podzemne trilogije o življenju Henryja, Fay in njunega sina Neda se slednji odloči, ko dopolni osemnajst let, da bo izstopil iz programa za zaščito prič in umoril svojega očeta, ker je ta v zapor spravil njegovo mater Fay. Film se osredotoča na mladega naslovnega junaka, ki želi z Božjo pomočjo zagrešiti umor. »S tradicionalno Hartleyevo kratkostjo in prefinjeno, absurdno komedijo, ki nikoli ne zaničuje človeka, ikona ameriškega neodvisnega filma pripoveduje zgodbo o maščevanju in rahljanju družinskih vezi«, je zapisano v utemeljitvi žirije.

Tretja nagrada ekumenske žirije je bila podeljena filmu »Judova zgodovina« (Histoire de Judas, Francija 2015). V predelavi svetopisemske zgodbe je alžirski režiser Rabah Ameur-Zaimeche po mnenju žirije odnos med Jezusom in Judo predstavil kot zaupen in brez kakršne koli sledi o izdajstvu. Juda postane, tako kot Jezus, žrtev oblastniških igric Rimljanov, velikih duhovnikov in farizejev. Tudi ko Poncij Pilat, ki ga mučijo hudi glavoboli, zavestno obsodi na smrt nedolžnega, ki si je za svobodo prizadeval z besedami in ne z orožjem, »ostaja ton tega zgodovinskega filma nežen in tih«, je zapisala žirija: »Toliko bolje je zato slišati njegov odmev v sedanjosti.«

Vir: Kathpress

Foto: splet