Nekaj tako preprostega, a hkrati nadvse pogumnega: povabilo, da za hip stopimo iz svojih mehurčkov in spoznamo nekoga, ki razmišlja drugače – in se z njim pogovorimo, na daljavo ali v živo.

»Ne zato, da bi koga prepričali ali da bi spremenili svoja prepričanja. Ampak zato, da bi poslušali. Razumeli. In morda začutili tisto, kar nas vse povezuje – človečnost,« so prepričani na Socialni akademiji.

Koncept je preprost: kdor je izpolnil vprašalnik v aplikaciji Težke teme, ga je algoritem povezal z nekom, ki je na vprašanja odgovoril čim bolj drugače. Mnenjska nasprotnika sta nato sledila navodilom in se dogovorila za pogovor ...

Dialoški zmenki so bili ves pretekli teden, o odzivih na pobudo in o tem, zakaj je sploh potrebna, pa smo se na spletni Družini pogovarjali z direktorjem Socialne akademije in vodjo projekta Težke teme Matejem Cepinom in Andrejo Snoj Keršmanc, mladinsko in skupnostno delavko na Socialni akademiji, tudi vodjo konkretnega dogodka zmenkov na daljavo.

Odgovarjala sta Andreja Snoj Keršmanc in Matej Cepin iz Socialne akademije.

Kaj vas je spodbudilo, da ste se odločili izpeljati zmenke mnenjskih nasprotnikov?

Matej Cepin: V zadnjih nekaj letih na Socialni akademiji opažamo, kako se polarizacija vedno bolj zajeda v naše skupnosti. Najbolj očitna je v politiki, tam pravega dialoga skoraj ne vidimo več. Pred ranami, razdori, nestrinjanjem in nezmožnostjo iskanja skupnih poti pa niso imune niti druge skupnosti.

Tako smo že leta 2021 spoznali nemško pobudo My Country Talks. Gre za pobudo ene večjih medijskih hiš iz Nemčije, ki se je odločila organizirati takšne zmenke. In dobili smo idejo: zakaj ne bi organizacije takšnih zmenkov omogočili vsakomur? Želeli smo razviti spletno aplikacijo, ki bi jo lahko vodje skupin, učitelji, mladinski delavci in drugi uporabili za organizacijo takšnih dogodkov.

Nastal je projekt Težke teme. K sodelovanju smo povabili tudi partnerje iz Avstrije, Madžarske in s Hrvaške. Med seboj smo zelo različni, a ravno v tem je čar. Dialog brez različnosti namreč ni mogoč.

Kot civilizacija smo prišli v stanje, ko veliko komuniciramo, a smo čustveno zelo šibko povezani. Ne čutimo drug drugega, za to si enostavno ne vzamemo več časa, včasih pa za to enostavno nimamo več kapacitet. (Matej Cepin)

Andreja Snoj Keršmanc: Opazili smo tudi, da polarizacija enako boli leve in desne, verne in neverne, da se znotraj razdeljenosti enostavno nihče ne more počutiti dobro, še manj pa smo sposobni kot družba iskati skupno dobro. Kar se odloči ena stran, je diametralno nasprotno drugi strani. Polja kompromisa so mala in omejena, širokega skupnega konsenza pa nismo sposobni.

Da bi dvignili raven splošnega vzdušja, je torej nujno začeti z majhnimi koraki v pravo smer, in mi jo vidimo v poti učenja dialoga.

Matej Cepin, direktor Socialne akademije in vodja projekta Težke teme. FOTO: Tatjana Splichal

»Dialog ni tekmovanje v argumentih,« ste zapisali. Pač pa?

Andreja Snoj Keršmanc: … povabilo, da stopimo iz svojih mehurčkov, premagamo lažen občutek varnosti, ki nam ga ti mehurčki ponujajo, in damo priložnost odnosom. Srečanje dveh oseb različnih mnenj je lahko mnogo več od tekmovanja v argumentih. Gre za pogumen korak v neznano, na pot, na kateri lahko pričakujemo spremembe, ne toliko stališč, kot razširitve srca.

Matej Cepin: Imamo dve ušesi in le ena usta. Poslušanja naj bi bilo torej dvakrat toliko kot govorjenja.

Polarizacija enako boli leve in desne, verne in neverne, znotraj razdeljenosti se enostavno nihče ne more počutiti dobro, še manj pa smo sposobni kot družba iskati skupno dobro. (Andreja Snoj Keršmanc)

Kakšen je (bil) odziv javnosti na vašo pobudo? So Slovenci vendarle dovzetni za kulturo dialoga?

Matej Cepin: Opažamo, da je dialog ena redkih vrednot, o potrebnosti katere se strinjajo skoraj vsi, ne glede na, denimo, politična prepričanja. Zdi se, da je to na nek način nevtralna, s tem pa tudi univerzalna vrednota. V načelih se s potrebo po dialogu strinjamo vsi, le predstavljamo si jo na nekoliko različne načine.

Ko gre za prakso, pa je stvar seveda drugačna. Ob tej priložnosti pogosto citiram prof. Igorja Bahovca, ki pravi, da v vsaki svetovnonazorski skupini najdemo tako ljudi, ki so dialogu naklonjeni, kot tudi tiste, ki mu niso. Konkretneje, nekateri si v takšno pobudo upajo vstopiti, drugim pa se za njih same ne zdi relevantna.

Andreja Snoj Keršmanc: Skoraj vsak zase reče, da je za dialog. Iz osebne izkušnje pa lahko rečem, da je tudi mojo prijavo na te zmenke spremljalo določeno nelagodje: le s kom bom v paru? Sem res pripravljena nekaj svojega dragocenega časa nameniti pogovoru s tujcem? Bo imelo to sploh kakšen smisel?

Andreja Snoj Keršmanc, mladinska in skupnostna delavka na Socialni akademiji. FOTO: osebni arhiv

V projektu ste izdali tudi 10 smernic za dialog. Katera od njih je po vašem mnenju najzahtevnejša in se jo je najtežje oprijeti?

Andreja Snoj Keršmanc: Če bi morala pokazati na tisto, ki mene osebno najbolj izziva, je zagotovo Bodimo polemični, pa vendar vljudni. Včasih je lažje zaviti odgovor v celofan in ne dati svojega mnenja v celoti na mizo ter se tako odpreti morebitni kritiki, morda napadu ali posmehu. So mi pa pri premagovanju te stopnice v pomoč tudi druge smernice.

Matej Cepin: Vsaka od desetih smernic, ki smo jih razvili v naši mednarodni skupini, je po svoje zahtevna. Meni osebno pa se zdi ena najzahtevnejših gotovo deveta, ki pravi: Gradimo zaupanje, čeprav je pot do njega dolga. To pa zato, ker se večina ostalih smernic veže na našo čuječnost v določenem trenutku. Gradnja zaupanja pa presega zgolj dani trenutek: gre za dolgotrajen proces. Potrebna je vztrajnost skozi daljši čas.

Včasih je lažje zaviti odgovor v celofan in ne dati svojega mnenja v celoti na mizo ter se tako odpreti morebitni kritiki, morda napadu ali posmehu. (Andreja Snoj Keršmanc)

Kateri so po vašem glavni vzroki za razdeljenost in polarizacijo družbe?

Matej Cepin: Komunikacija se je v zadnjih desetletjih močno spremenila. Že v prejšnjem stoletju sta jo močno zaznamovala radio in televizija. Z iznajdbo in splošno širitvijo interneta pa so te spremembe postale še veliko bolj bliskovite.

Kot civilizacija smo prišli v stanje, ko veliko komuniciramo, a smo čustveno zelo šibko povezani. Ne čutimo drug drugega, za to si enostavno ne vzamemo več časa, včasih pa za to enostavno nimamo več kapacitet. Pozabljamo, kaj zares pomeni skupnost, smo vse bolj le še posamezniki.

Andreja Snoj Keršmanc: Strinjam se s tem, da smo šibki v komunikaciji, glavni vzrok pa predpisujem vse bolj razširjeni odvisnosti od ekranov, ki ni le težava mladih, ampak tudi starejših generacij. Postali smo pasivni in ne da se nam več vlagati, se potruditi, se premakniti, iti miljo dlje za dobre odnose.

Imamo dve ušesi in le ena usta. Poslušanja naj bi bilo torej dvakrat toliko kot govorjenja. FOTO: Unsplash

V kakšnem primeru boste ob koncu ocenili, da je bil projekt zmenkov mnenjskih nasprotnikov uspešen?

Matej Cepin: V zmenke mnenjskih nasprotnikov smo prek naše spletne aplikacije doslej vključili že več tisoč mladih iz vse Evrope. No, tokrat pa smo takšne zmenke prvič izvedli na daljavo, torej v situaciji, ko vsi udeleženci ne sedijo v istem prostoru. Te vrste zmenkov sploh še nismo dobro stestirali, za razliko od tistih v živo, za katere vemo, da delujejo. Po koncu zmenkov so udeleženci povabljeni, da pustijo vsak svoje sporočilo v obliki evalvacije. In ta sporočila je čudovito brati!

Andreja Snoj Keršmanc: Največ nam o uspešnosti zmenkov mnenjskih nasprotnikov povedo odzivi udeležencev. Ena od udeleženk je po prvem zmenku na daljavo vsa navdušena sporočila: Bili sva skupaj na zoomu skoraj štiri ure! Takšne izkušnje verjetno še dolgo ne bo pozabila.

V načelih se s potrebo po dialogu strinjamo vsi, le predstavljamo si jo na nekoliko različne načine. (Matej Cepin)

Se bodo zmenki mnenjskih nasprotnikov nadaljevali tudi v prihodnosti?

Andreja Snoj Keršmanc: V veliko spodbudo bi bilo, če bi t.i. zmenki mnenjskih nasprotnikov postali tradicionalni – se ponavljali vsaj iz leta v leto. Letos smo jih pripravili v mesecu maju – ta mesec namreč povezuje kar nekaj simbolno pomembnih dni: dan Evrope, svetovni dan raznolikosti ter svetovni dan kulturne raznolikosti za dialog in razvoj.

Matej Cepin: Greh bi bil, če se po tem, ko smo v razvoj aplikacije vložili kar nekaj finančnih sredstev, takšni zmenki ne bi nadaljevali tudi v prihodnje! Vse, ki bi jih radi organizirali tudi v svojem kraju ali v svoji skupini, želim opogumiti, da je to zelo enostavno – in naj se le lotijo! Morda jim lahko pri razumevanju, kako to storijo, pomaga tudi video.