Foto: Tatjana Splichal

V Nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani je od ponedeljka, 23., do torka, 24. novembra, 91. plenarna seja Slovenske škofovske konference (SŠK). Osrednji temi sta škofovska sinoda o družini in družinska pastorala. Poleg slovenskih škofov se plenarne seje udeležujejo gostje iz sosednjih škofovskih konferenc. Hrvaško zastopa škof Josip Mrzljak, Madžarsko škof János Székely, Italijo škof Eugenio Ravignani, Avstrijo pa škof Egon Kapellari.

"Tuji delegati so v okviru srečanja predstavili glavne dogodke iz življenja krajevnih Cerkva, problema begunske krize ter izmenjali stališča o pripravljalnem letniku za bogoslovce. Škofje so se seznanili tudi z Letnim poročilom Cerkve na slovenskem za leto 2015, ki bo v prihodnjem mesecu objavljeno na spletnih straneh SŠK. Posebno pozornost so škofje posvetili pastorali Romov v Sloveniji. Osrednja tema plenarne seje je bila škofovska sinoda o družini ter izvajanje družinske pastorale v posameznih državah. Škofje so posebej izpostavili skrb za vzgojo in pripravo mladih za družinsko življenje, skrb za preizkušene družine ter jasnih stališč, ko gre za nauk Cerkve o zakonski zvezi in družini. Poudarili so tudi pomen varovanja družine kot najboljšega okolja za prenos vere in oznanjevanje evangelija naslednjim rodovom ter izrazili podporo vsem posameznikom in nevladnim organizacijam, ki si v Sloveniji prizadevajo za zakonodajno zaščito zakonske zveze in pravice otrok", je o seji povedal Tadej Strehovec, generalni tajnik SŠK.

Ali smo pripravljeni umreti za svojega Boga?

V ljubljanski stolnici sv. Nikolaja je bila včeraj maša, ki jo je ob somaševanju domačih in tujih škofov daroval predsednik SŠK in novomeški škof Andrej Glavan. Pridigo pa je pripravil ljubljanski nadškof Stanislav Zore.

»Tukaj smo zato, da bi služili Bogu in da bi služili Božjemu ljudstvu,« je dejal in se navezal na božjo besedo. Tistega, kar človek nosi s seboj v srcu, tistega, kar je božje, ne more noben vladar dati v nobeno zakladnico, tja se lahko da le zemeljski zaklad. Moramo ostati zvesti Bogu, da bomo prenesli preizkušnje. Za o potrebujemo krepost, ne vodo. Zore se sprašuje, ali zmoremo v okolju, ki živi drugačne vrednote, ostajati dosledno Kristusovi, živeti evangelij. »Naj nam Gospod nocoj da poguma in trdnosti.« Spomnil je na vdovo, ki je darovala, drugi pa so z bogatimi darovi kupovali ugled, prva mesta na shodih, morda so menili, da kupujejo celo Boga samega, kijih bo nagradil. Vdova pa je samo dajala, dajala samo sebe, brez računice, le z zaupanjem v Boga, da ji bo stal ob strani in dal tisto, kar potrebuje za življenje. »Ali imamo mi takšno vero v Boga, da znamo dajati takrat, ko je treba morda razlomiti tudi svoj kos kruha, ker ga v hladilniku ali shrambi ni več, zato da bova dva sita od istega kosa kruha. Ali znamo dajati sami sebe? Ali je kdo v našem življenju, za katerega smo pripravljeni umreti? Ali smo pripravljeni umreti za svojega Boga?« Takšne predanosti in izročitve je bila sposobna vdova. Ko smo tega sposobni, lahko postanemo glasniki Gospoda Jezusa v svetu, takšnem, kakršen je.