Nekaj dni pred 95. rojstnim dnem pisatelja in dramatika Zorka Simčiča je pri Celjski Mohorjevi družbi izšel ponatis njegove drame Tako dolgi mesec avgust, ki jo je leta 2001 izdala Založba Družina skupaj z dramo Zgodaj dopolnjena mladost v knjigi Prepad kliče prepad.

Vsebina je ostala nespremenjena, besedilo je le stilistično popravljeno. Knjigi so dodani kritiški odzivi in odgovori na vprašanja bralcev po objavi v Argentini. Drama je tam prvič izšla leta 1975. Kljub pohvalnim kritikam se za uprizoritev še ni odločilo nobeno profesionalno slovensko gledališče. Simčič je dejal, da si tega pravzaprav ne želi, saj vsak režiser delno spremeni dramatikovo delo.

Zagrnjeno ogledalo

Spremno besedo k novi izdaji z naslovom Zagrnjeno ogledalo je prispeval Brane Senegačnik. »Če je drama ogledalo življenja, je neuprizorjena drama zagrnjeno ogledalo,« je zapisal. »Dramatika Zorka Simčiča odločno stopa v območje prepovedanega usodnega spomina: neposredno ali figurativno razkriva tabuje, družinske ali družbene, vselej zapečatene z nekrivo človeško krvjo in s strupenim molkom, od katerega živita navidezno normalna skupnost in njena morala.«

Drama v dveh dejanjih se dogaja na argentinski estanciji, ob klavnici ovac, ki jo je ustanovil in z njo obogatel protagonistov ded, angleški priseljenec. Uspeh podjetja pa temelji na goljufanju delavcev, kar ima daljnosežne posledice. Za zunanjim bliščem se skrivajo temačne družinske skrivnosti in tudi širše družbene krivice. Razumemo jo lahko kot kritiko komunizma in/ali kapitalizma, pomanjkanje vrednot na splošno ali kot nakazovanje edine poti iz absurda - usmiljenje, vendar, čeprav se dogaja v Argentini, v njej zlahka najdemo tudi vzporednice s slovenskimi razmerami. »Bolj kot zaradi drobnih fragmentov: 'pošpanjenih slovenskih prispodob, rekov in omembe Gradnika' je po avtorjevih besedah ta drama slovenska zato, ker zarezuje v živo slovensko preteklost z univerzalnim tragičnim spoznanjem, 'da, kadar kdo vrti samo ideje, so edino resnično, kar pusti za seboj, mrliči'.« Zato Zorko Simčič slovensko spravo vidi kot spravo med ljudmi, posamezniki, in ne med idejami.

Akademik Simčič se je rodil leta 1921 v Mariboru. V letih 1948-1994 je deloval v Argentini in bil eden najvidnejših literatov slovenske povojne emigracije. Za svoj roman Človek na obeh straneh stene (1957), prvi slovenski eksistencialistični roman, je leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2013 pa Prešernovo nagrado za svoj celotni literarni opus. V Argentini je bil v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti, tudi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije in prvih 12 let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Leta 1994 se je vrnil v domovino.

Preberite tudi:

osebnost tedna: Zorko Simčič:
Kar je zdravo, gre v rast
Vita brevis, ars longa