Avgusta 2023 je prišel v našo – komendsko – župnijo za župnijskega upravitelja p. Cristian Balint. Že ime in priimek povesta, da je človek z romunskimi koreninami.

Ogled lesenih cerkva v kraju Barsana. FOTO: Jožef Pavlič

Kmalu, sprva bolj po tihem, nato pa vse glasneje, smo župljani izražali željo, da bi skupaj z njim obiskali njegovo rojstno vas Nisiporesti v Bukovini, pa tudi druge za izletnika, predvsem pa romarja, zanimive in pomembne kraje v Romuniji in na Madžarskem. Posebej ker nas večina še ni videla Romunije, smo bolj malo vedeli o njej, v glavnem slišali za izjemno telovadko Nadio Comaneci, tiranskega predsednika Nicolaea Ceausescuja ter zloglasno tajno obveščevalno službo Securitate, strah in trepet Romunov.

Bolj razgledani in šolani so že vedeli za Nobelovo nagrajenko pisateljico Herto Mueller, izjemnega pesnika Paula Celana, dramatika Eugenea Ionescuja in filozofa Mirceo Eliadeja. Pa tudi za gorstvo Karpate (posebej v zvezi z v Slovenijo uvoženimi risi) z velikim številom medvedov, plovno reko Donavo, glavno mesto Bukarešto, ki ji pravijo »vzhodni Pariz«, z bulvarji, zlasti pa mogočno parlamentarno palačo, kakovostne orehe in žganje palinca. Skorajda vsi pa za strah zbujajoči grad, v katerem je prebival okrutni grof Vlad Tepeš, legendarni Drakula.

Izročitev darov Cristianovi mami Marii. FOTO: France Stele

Od zamisli do uresničitve

Beseda je dala besedo, predlog o romanju v Romunijo je vse bolj razvnemal domišljijo in z njo krepil željo po uresničitvi. Slednjič je prišlo tako daleč, da je p. Cristian pristal, da skupaj z njim romamo v njegovo nekdanjo deželo. Organizacijo romanja je prevzela izkušena agencija Aritours. Prijav je bilo toliko, da je bil v nekaj dnevih zapolnjen prvi avtobus in tudi dobršen del drugega. Prvi je proti Romuniji odpeljal 19. maja v ranih jutranjih urah, drugi pa bo 2. junija. Šest dni trajajoče romanje (do 24. maja) je bilo sicer razmeroma kratko za več kot 3200 prevoženih kilometrov, a dovolj dolgo, da smo pod budnim očesom in odločno vodnico Dominiko Koritnik Trepel ter discipliniranimi romarji videli zelo veliko za prvi vtis, spoznanja in izkušnje o tej veliki (več kot 280.000 km2) in številčni deželi z okrog 20 milijonov prebivalcev. Izjave ob vračanju v domovino so najlepše potrdile, kako prav smo naredili tisti, ki smo se odločili za romanje.

Veliko je k temu prispevala tudi zelo duhovno, prav prijateljsko ubrana skupina, vsakodnevna maša, molitve in petje cerkvenih in narodnih pesmi.

Prvi dan romanja smo obiskali glavno madžarsko Marijino romarsko središče Mariapocz. FOTO: France Stele

Ganjeni Cristianova mati, brat in domači župnik

Glavni cilj in obenem veliko pričakovanje na našem romanju je bilo srečanje tretjega dne s Cristianovo mamo Mario, njenim sinom Iosifom in župnikom Fabianom najprej pred župnijsko cerkvijo Marijinega vnebovzetja v veliki vasi Nisiporesti, nato ob kipu blažene domačinke laikinje Veronice Antal, pri maši v cerkvi, ki jo je daroval p. Cristian, po njej blagoslovitvi z relikvijami nove blažene (p. Fabian) in ogledu njenega groba v cerkvi, v prostoru pod cerkvijo ter nazadnje ob grobu njenega moža in Cristianovega očeta. Vsi smo bili zelo ganjeni, nekateri prav do solz. Tudi ob pripovedi p. Fabiana o življenju bl. Veronice, h kateri se še posebej v molitvi in priprošnji zatekajo mladi Romuni. Mami Marii smo izročili več darov, med njimi uokvirjeno fotografijo njenega sina p. Cristiana, ko ga je leta 2023 arhidiakon dr. Andrej Poznič predstavil komendskemu vernemu župnijskemu občestvu (posnel jo je fotograf France Stele; podaril ji je tudi svojo knjigo o lepotah Slovenije) ter mojstrsko izdelano svečo naše župljanke Vide Lah. Vročitev darov je v romunščini »pospremil« naš župljan Jožef Ciraj.

Gostitelji so se izkazali s postrežbo z domačimi dobrotami, predvsem pecivom, kot »razkužilo« pa, da bi laže prenašali dolge ure in stotine kilometrov vožnje, močno palinco. Romarji pa smo, ker je bilo v skupini več cerkvenih pevcev, pa tudi drugih izbornih pevskih glasov, pod vodstvom zborovodkinje našega nedeljskega jutranjega cerkvenega zbora Zvonke Erce zapeli več slovenskih cerkvenih in narodnih pesmi.

Drugi dan romanja nas je po maši v cerkvi sv. Trojice v mestu Baia Mare pogostil župnik Robert. FOTO: Jožef Pavlič

Slovo je bilo zelo težko, lajšal ga je obet, da se še vidimo ali v Komendi ali pri njih. Mama Maria je že čutila, da bo Komenda zanjo predaleč, prej jo bomo mi še obiskali. Posebej njen sin p. Cristian, čeprav ga čaka dolga vožnja tja in nazaj.

V madžarskem Mariapoczu smo počastili ikono »črne Marije« 

Prvo presenečenje, malo pa tudi začudenje, je bil za nas obisk po več sto prevoženih kilometrih madžarske ravnice oz. rahlih vzpetin glavnega madžarskega božjepotnega središča Mariapocz. Zanj skrbijo grkokatoliški duhovniki. Zato ima cerkev poleg oltarja z ikono črne Marije z Jezusom tudi ikonostas. Izvirno ikono hranijo v stolnici sv. Štefana na Dunaju. Tukajšnji pravijo »jokajoča Mati Božja«, saj naj bi v resnici jokala. Mariji, upodobljeni v prelepi ikoni, smo izročili svoje prošnje, zahvale in najbolj srčne želje. Pri darovanju, kot tudi drugod, osebno povedane.

P. Fabian nas je blagoslovil z relikvijami bl. Veronice Antal. FOTO: France Stele

Obisk drugih svetih krajev in maše v njih

Na romanju smo imeli mašo vsak dan v drugem kraju, v drugi cerkvi. Romuni jim pravijo »biserice«. V resnici so to tudi bile: pravi biseri sredi vasi in mest, za katere so ljudje veliko žrtvovali v času po koncu komunizma, pa tudi že prej, duhovniki pa, ko so se lotili zidave, bili celo zaprti. Takšen biser je tudi cerkev sv. Trojice v mestu Baia Mare, v kateri smo imeli mašo zjutraj drugega dne romanja, po maši pa nas je župnik Robert povabil v župnijske prostore, kjer nas je obilno pogostil. Ogledali smo si tudi galerijo, v kateri smo videli umetnine z mednarodnih kolonij. Oddolžili smo se mu s pesmijo Prav lepa je komendska fara.

Četrtega dne smo bili pri maši v mestu Sinaia, petega dne v novi cerkvi blizu Brašova, zadnji dan romanja v Romuniji pa v stolnici nadangela Mihaela v mestu Cluj Napoca.

Pri grobu bl. Veronice Antal v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete v kraju Nisiporesti. FOTO: France Stele

Pri vsaki od teh maš nam je naš duhovni vodja p. Balint povedal kakšno močno spodbudno misel, predvsem pa nas je povabil, da iz tega, kar bomo doživeli duhovnega, pa tudi človeško spodbudnega, živimo doma in delimo z drugimi.

Pri mašah se je množilo tudi število odraslih ministrantov, nazadnje so ministrirali že skoraj vsi moški. Padel je celo predlog, da bi bilo kdaj tako tudi ob nedeljah v komendski župnijski cerkvi sv. Petra, pa tudi, da bi bili odrasli ministranti oblečeni v zanje primerna bogoslužna oblačila.

Po maši za maturante v stolnici sv. Mihaela v mestu Cluj Napoca. FOTO: Jožef Pavlič

Ogled starih samostanov in drugih cerkva

Drugega dne romanja smo se ustavili v kraju Barsana, kjer smo si ogledali mojstrsko izdelane lesene cerkve (te smo videli posamič že med vožnjo po muramurški pokrajini), ki spadajo na seznam Unescove kulturne dediščine, v pokrajini Moldaviji pa prelep samostan Voronet iz 15. stoletja. V mestecu Sinaia v Karpatih smo občudovali samostan iz leta 1695, zadnji dan romanja smo obiskali tudi pravoslavno cerkev v mestu Cluj Napoca, ki jo je mozaično s svojo ekipo skorajda vso razen ikonostasa poslikal p. Marko Ivan Rupnik. Ob tej veliki umetnini smo ostali brez besed, samo strmeli … V Bukarešti smo le od daleč med vožnjo z avtobusom videli mogočno patriarhovo cerkev iz 17. stoletja, ki jo obnavljajo.

Palače, gradovi, poletna rezidenca kralja Karla I.

Romunija je, presenetljivo, kljub nekdanjemu trdemu komunizmu, ohranila veliko tega, kar so pri nas uničili partizani. Izjemen vtis je na nas naredila kraljeva palača Peles v bližini mesta Sinaia, poletna rezidenca kralja Karla I., zgrajena v renesančnem slogu. Vse, kar premore, smo si morali ogledati v copatah; videli pa prekrasne izdelke od pohištva, iz keramike in stekla, viteška orožja in opremo.

Grad Bran, v katerem je živel in iz njega vladal grof Drakula (Vlad Tepeš), nas ni prestrašil v tolikšni meri, kot smo glede na pripovedi o njem pričakovali (vodnica Dominika nam je pred tem obrazložila, kako je bilo z Drakulo), smo se pa zaradi velikega številka obiskovalcev kar stiskali v mračnih manjših prostorih in na ozkih stopniščih, v katerih so nas poskušali prestrašiti sam grof Drakula in demoni, začarati pa mične vile. V grofovem rojstnem kraju Sighisoara smo občudovali srednjeveško citadelo, prav tako vpisano na Unescov seznam kulturne dediščine.

Pokrajine, polja, reke, Karpati …

Med vožnjo po Romuniji je bila za vse nas posebno presenečenje razgibana in valovita romunska pokrajina. V Karpatih nas je na več kot tisočih metrih višine celo presenetil sneg. V mestu Sinaia so obiskovalce opozorili, da v bližini hlača medved. Mi ga sicer nismo srečali, videli pa nagačenega.

Občudovali smo obširna žitna polja, deroče reke in potoke, mnogo ovac s pastirji, posebej v Transsilvaniji. V vasi, kjer živijo Romi, smo se čudili, kako bogati med njimi gradijo hiše, podobne pagodam. V siromašni Bukovini smo videli tudi veliko majhnih preprostih hiš poleg novih, ki jih s svojim zaslužkom gradijo delavci na tujem.

Spoznavali smo, da ima Romunija s svojimi velikimi kmetijskimi površinami obetavne možnosti za razvoj sama zase in znotraj Evropske zveze. Od te ima tudi tisto, za marsikoga odvečno, kar imamo mi – veleblagovnice. K sreči jo »rešujejo« bogat gozd v Karpatih (nedavno smo v posebni televizijski oddaji videli, kako ga nespametno izkoriščajo za potrebe cenenih pohištvenih ponudb Ikee), valovita polja in travniki z mnogimi čredami ovac in govedi), sadovnjaki in vinogradi.

Ljudje so kar lepo oblečeni, kultivirani, prijazni, ustrežljivi. Tudi zelo verni. Pravi potomci Rimljanov, nekdanje rimske pokrajine Dacie za časa cesarja Trajana. Ob vstopu v državo nam je lepa mlada miličnica sicer pobrala dokumente, a kmalu vrnila. Po hotelih, kjer smo prespali, so se zanimali, kako se počutimo pri njih (vsak večer smo spali v drugem hotelu), ali smo zadovoljni s hrano, postrežbo.

Romarji so se izkazali tudi z ministriranjem. FOTO: Jožef Pavlič

Boleča resnica o Romuniji nekdaj, upanje v lepšo in varnejšo prihodnost

Resnico o državi in njeni preteklosti nam je povedal p. Cristian, deloma pa tudi vodička Dominika. Tudi o tragičnih dogodkih leta 1989, ko so mnogi uporni Romuni za padec komunističnega režima padli pod streli Securitate, a kolesa zgodovine ni bilo več mogoče zaustaviti, je tekel naprej. Z veliki obeti za Romune in njihovo državo. Močno se še vedno bojijo Rusov, kajti Ukrajina in Moldova sta sosednji državi, spomini na to, kar so jim hudega povzročili Rusi, pa ne zbledijo. Moč za hojo naprej verni ljudje najdejo pri bogoslužjih v pravoslavnih cerkvah, grkokatoliških in katoliških pa tudi v protestantskih, predvsem v krajih z nekdanjim priseljenim nemškim prebivalstvom. Mi smo jo, da smo zdržali napore romanja, pri mašah, nagovorih p. Cristiana, petju cerkvenih pesmi pa tudi s pozornostjo in obzirnostjo drug do drugega. Prizadevali smo si biti – pravi romarji. Sedaj pa moramo biti, tako nas je pozval p. Cristian – misijonarji doma v naši župniji. Iz tega, kar smo duhovnega prejeli med romanjem, bo vsakdo lahko na kakšen način, skupaj pa kot verujoče občestvo.

V Romunijo bomo še šli. Na romanje, obisk, občudovanje naravnih lepot, kulturno-umetnostnih znamenitosti in zanimivosti, stike z ljudi, saj nam ima ta dežela veliko povedati, le odprte oči in ušesa pa srce in duha moraš imeti. To pa smo tudi imeli, lahko mirno zatrdim. Da je Romunija krasna dežela, vredna obiska, predvsem pa romanja.