Župnik Robert Emeršič je 16 let deloval med ljudmi v župnijah Rače in Fram. Ob slovesu od njega so med drugim zapisali: »Tvoj odhod je bil popolnoma nepričakovan, po človeških merilih prehiter, v luči vere pa upamo, da so te Božje poti zate priložnost, da prosiš in moliš za nas pri Bogu! Posebej smo z mislimi pri očetu in mami, ki sta se hitro poslovila najprej od hčerke in sedaj še od sina, ter pri dveh nečakih, ki ju je življenje oblikovalo v posebni zrelosti in modrosti.«

Pismo župljanov, ki je objavljeno na spletni strani Župnije Sv. Jožefa Delavca Rače, v nadaljevanju objavljamo v celoti.

Dragi Robi, 

večkrat si nam med kakšno pridigo ali v pogovoru dejal, da naj bomo kristjani veseli ljudje, ki tudi ob bolečem odhodu nam dragih upamo, da smrt nima zadnje besede in skupaj upamo na novo življenje in odrešenost vsega grešnega pri Bogu. Tudi zaradi tega danes trdno upamo, da si ob prehodu v večnost, kjer ni časa in so skrivnostno povezani preteklost, sedanjost in prihodnost, ta trenutek z nami in nam daješ upanja iz obzorij, ki nas vse tukaj zbrane še čakajo. 

Tvoj odhod je bil popolnoma nepričakovan, po človeških merilih prehiter, v luči vere pa upamo, da so te Božje poti zate priložnost, da prosiš in moliš za nas pri Bogu! Posebej smo z mislimi pri očetu in mami, ki sta se hitro poslovila najprej od hčerke in sedaj še od sina, ter pri dveh nečakih, ki ju je življenje oblikovalo v posebni zrelosti in modrosti. Bog nam ni dal dokončnega odgovora o razlogu stisk, preizkušenj in trpljenja, dal pa nam je dokončni odgovor o njegovi naklonjenosti in najglobljem razumevanju človeka s tem, ko je kot Božji Sin sam doživel človeške stiske, vključno s smrtjo, in dokončni odgovor o cilju vsega našega življenja, ko je vstal in premagal smrt za vse nas! Le kratek čas živimo in nevede bo prišel trenutek, ko bomo uzrli Stvarnika in kot upamo, tudi vse, ki jih bo in je oživil. Robi, to si trdno veroval!

Kdo si bil za nas? Skrivnost, dar, spodbuda …

Najprej si bil orodje v Božjih rokah. Nikoli nisi kazal in usmerjal ljudi k sebi, ampak k Bogu, k presežnemu, na končni cilj našega bivanja. Eden tvojih najljubših svetnikov je bil sv. Jožef delavec, ki je bil skriti varuh svete družine. Nisi se trudil biti preveč všečen, zato tudi nisi nikoli pristal na pripombe o predolgih pridigah, ampak si govoril to, kar se ti je zdelo pomembno. Bog ti je prav tako dal čudovit pevski glas in ta tvoj talent je nevsiljivo in prisrčno bogatil našo liturgijo. 

Potem si bil človek z vsem, kar to pomeni: z razponom v sebi od pekla do nebes, a z eno najpomembnejših vrlin: zavedal si se svojih napak, zavedal svojih meja, to si priznal in znal prositi odpuščanja. Nekoč si dejal, da Boga res ne razumeš, ker za svoje glasnike ne izbira najlepših, najbolj govorno spretnih in popolnih ljudi, ampak slabotne in z mnogimi napakami. V svoji človeški ranljivosti in odprtosti si bil najbolj božji, največji duhovnik pričevalec! Tisti, ki smo te spremljali kot duhovnika od prvih trenutkov srečevanj, smo opazovali rast v osebnem življenju in odnosih. Preko padcev in vzponov, kot se v školjki iz bolečine tujka postopoma oblikuje biser, tako je rasel tvoj pogled na življenje, tvoja prizanesljivost do ljudi in mehkoba.

Občasno smo imeli razgrete pogovore ob različnih pogledih na mesto duhovnika, ki smo ga vsi želeli imeti zraven pri vsaki stvari, ti pa si govoril, da ne moreš zadovoljujoče zapolniti vseh naših pričakovanj, ampak moramo veliko nalog prevzemati laiki. Rezultat teh naših pogajanj in tvoje vztrajnosti sta župniji, ki imata aktivne laike, ki lahko razen zakramentalnega življenja skrbijo za skoraj vse – in za to smo ti lahko iskreno hvaležni. Pa vendar ob odhodu duhovnika vemo, da to ni zadosti, saj je duhovnik osrednje duhovno vezivo življenja na župniji. 

Tako, kot si z leti rasel v odnosih z ljudmi in kot duhovnik, tako si z veliko skrbjo skrbel za svetost liturgije, za cerkveno petje, lepoto cerkvenih prostorov in funkcionalnost župnijske stavbe. Saj smo se kdaj spraševali, ali je vse to res potrebno, a z leti si znal vlaganje v sakralne prostore in učilnice nadgraditi z vlaganjem v ljudi: čeprav si mnoge stvari prepustil drugim, si bil hkrati ljudem za to zelo hvaležen, si znal vsakogar pohvaliti in pobudam faranov nisi nikoli nasprotoval. Tako so živeli otroški in odrasli pevski zbori, molitvene skupine, dijaška in študentska skupina, zakonske skupine, oratoriji, družinska kateheza, župnijski pastoralni sveti, moški in ženski večeri, bralci, delivci obhajila in še kaj. Priznaval si, da lažje delaš s starejšimi, z bolniki in odraslimi, kot pa z mladimi in otroki, a vendar te je vsako nedeljo pri mašah pričakala tudi množica ministrantov, ki si jih bil resnično vesel, navdušeno pa smo poslušali tudi tvoje šmarnične nagovore otrokom in petje z otroškim zborom angelčki! Kljub temu, da smo v tebi kdaj čutili nemir, si imel rad življenje, še posebej pa pogovore z ljudmi, ki si jim zaupal. Hvala ti za vsak tak pogovor! 

Robi, s teboj smo imeli še veliko odprtih zgodb, veliko načrtov za osebno rast in razvoj župnije, a Božje poti so bile v tem primeru drugačne. Zakaj, še sedaj v svojih omejenih spoznanjih ne vemo. Vemo pa eno: bil si nam zgled duhovnika, ki nas ni puščal v »coni udobja«, ampak si nas tudi preko svojih človeških omejitev in robate topline usmerjal k »biti več«, gledati preko obzorij vsakdana v Večnemu, pri katerem si sedaj našel svojo izpolnitev in odrešenje. 

Robi, hvala ti za 16 let razdajanja v župnijah Rače in Fram. Nikoli te ne bomo pozabili. 

Bodi srečen pri Bogu, dokler se znova ne srečamo.