Župljani njegovih župnij se bodo od svojega župnika poslovili na praznik Gospodovega vnebohoda, v četrtek, 14. maja 2026, v župnijski cerkvi v Bertokih: sveto mašo bo ob 20.15 daroval upokojeni koprski škof dr. Jurij Bizjak, po njej bo bdenje ob pokojnem.

Pogreb pokojnega duhovnika bo v petek, 15. maja, v njegovi rodni Idriji.

V petek, 15. maja 2026, bo pokojni duhovnik prepeljan v župnijsko cerkev v Idriji, v svoj domači kraj, kjer bo slovo od njega mogoče od 12. ure naprej. Ob 15.30 bo pogrebna sveta maša, ki jo bo daroval koprski škof dr. Peter Štumpf, nato pa bodo pokojnega pokopali na idrijskem pokopališču.

Namesto cvetja in sveč sorodniki pokojnega predlagajo dar za obnovo župnijske cerkve v Bertokih ali za obnovo Kalvarije v Idriji.

Življenjska pot Jožka Pirca

Jožko Pirc se je rodil 28. marca 1948 v Idriji. Odraščal je v preprosti krščanski družini s petimi otroki. Njegov oče Janko je bil uradnik v rudniku, mati Marija Rejec pa gospodinja. Družinsko življenje je bilo tesno povezano z vero – starša sta redno obiskovala mašo, zato je bilo tudi za otroke samoumevno, da ob nedeljah hodijo v cerkev.

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v Idriji, kjer je leta 1966 maturiral na Gimnaziji Jurija Vege. Šolo je pozneje opisoval kot zelo kakovostno in pomembno za njegovo splošno izobrazbo.

Že v otroštvu so ga zaznamovale izkušnje, povezane z vero. Kot majhen otrok je z vso resnostjo »maševal«, je o svojih spominih novembra lani pripovedoval za revijo Naša luč. Ko je bil star približno deset let, je po smrti dedka pogosto spal pri stari mami in jo med tednom spremljal k jutranjim mašam, kar je v njem pustilo globok pečat. Pomemben vpliv je imel tudi njegov stric duhovnik, pri katerem je preživljal počitnice in rad ministriral, čeprav doma oče njemu in bratoma ministriranja ni dovolil. "Bil je nekaj časa tudi mežnar in je rekel, da so ministranti najbolj 'žleht'," se je spominjal.

Posebej velik vtis je na Jožka kot otroka naredil obisk pri stricu, kjer so se zbirali duhovniki. Eden izmed njih ga je vprašal, kaj bo, ko odraste, in deček je spontano odgovoril, da bo »mogoče gospod«, kakor so doma rekli duhovniku. Pozneje ga je pri spovedi kaplan Stanko Medvešček vprašal, ali je kdaj pomislil, da bi postal duhovnik. Ker je odgovoril pritrdilno, mu je svetoval, naj vsak dan zmoli zdravamarijo v ta namen in o tem nikomur ne govori. To je vestno izpolnjeval, je pričeval.

Leta 1966 je vstopil v bogoslovje v Ljubljani, kjer je študiral do leta 1972. V duhovnika je bil posvečen 29. junija 1972 v Idriji, skupaj še z drugimi bogoslovci iz domače doline. Posvečenje v novozgrajeni cerkvi je bilo za Idrijo poseben dogodek, njegova nova maša pa je bila po njegovih besedah lepa in preprosta.

Po posvečenju je eno leto deloval kot nedeljski kaplan v Knežaku, nato med letoma 1973 in 1976 kot kaplan v Kopru. Zatem je odšel v Rim, kjer je na Lateranski univerzi med letoma 1976 in 1982 študiral fundamentalno teologijo ter doktoriral s tezo o Alešu Ušeničniku in katoliškem gibanju na Slovenskem od konca 19. do sredine 20. stoletja.

Po vrnitvi je med letoma 1982 in 1984 v Kopru vodil pastoralni urad in obnovil Pastoralno gradivo kot prilogo škofijskim sporočilom. Leta 1984 ga je ljubljanski nadškof Šuštar prosil, naj odide v slovenski papeški zavod Slovenik v Rimu za podravnatelja, medtem ko ga je profesor Janez Vodopivec povabil za asistenta na papeški univerzi Urbaniana. Povabilo je sprejel in tam deloval kot asistent, pozneje profesor ekleziologije. Bil je vicerektor in kasneje rektor Papeškega slovenskega zavoda Slovenik v Rimu. 

Ob svoji zlati maši, 10. julija, petdeset let po novi maši v isti idrijski cerkvi sv. Jožefa Delavca, se je skupaj z družino in domačo župnijo zahvalil za pet desetletij duhovništva. Ob tej priložnosti je poudaril, da se ni odločil predvsem za duhovništvo, temveč za Boga: »Odločil sem se za Boga, ne za duhovništvo. In ker sem se odločil Zanj, sem se tudi za duhovništvo.«

Njegovo novomašno geslo je bilo: »Ko je našel dragoceni biser, je prodal vse in ga kupil« (Mt 13,46). Pojasnil je, da je ta »dragoceni biser« predstavljal Boga in da se je trudil to vodilo živeti v prepletu duhovniške in profesorske službe, pri čemer je poudarjal, da je bil vedno najprej duhovnik. Veliko mu je pomenila tudi duhovnost gibanja Marijino delo, v katero je bil vključen.

Svoje življenje je služil Cerkvi doma in v tujini – v Knežaku, Kopru in Rimu, od leta 2016 pa je deloval kot župnik v Bertokih in sv. Antonu.