Kakšno besedilo nastane, ko Sveti sedež pošlje znanega francoskega pisatelja na romanje v Sveto deželo? Kakšen vtis pustijo svetopisemski kraji na sodobnega obiskovalca in duhovnega iskalca?

Éric-Emmanuel Schmitt je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. V knjigi Ognjena noč (Družina, 2018) je opisal svojo mistično izkušnjo v saharski puščavi – Bog se je dotaknil njegovega srca in začutil je, da ga je Nekdo povlekel iz prepada ter mu podaril življenje.

Morda je bilo tudi to pričevanje povod, da je iz Vatikana dobil nenavadno vabilo: da odide v Sveto deželo, obišče svete kraje, se sreča z romarji in domačini, preživi nekaj časa sam v Jeruzalemu in morda na podlagi romarskega ali popotniškega dnevnika spiše knjigo …

Svoje romanje je zaključil z obiskom papeža Frančiška, ki ga je potrdil v spoznanju, da se ravno v Sveti deželi najlažje prepričamo, da krščanstvo ni nikakršna teorija ali ideologija, marveč izkustvo Boga, ki prihaja med nas in se druži z nami. »Človek je kristjan zato, ker stopi v stik s skrivnostjo, se ji nenehno posveča in se navdihuje pri njej, in ker ga ta stik spremeni.«