Cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi pri Škofji Loki. Foto: Ivo Žajdela

Ko je Otona I. leta 973 na prestolu nasledil njegov sin, Oton II. (955–983), je bil Abraham ena najpomembnejših cerkveno-političnih osebnosti na jugovzhodu cesarstva. Samo dva meseca po začetku vladanja, 30. junija 973, mu je novi cesar podelil obsežno posest na Kranjskem (Carniola – Creina marcha), ki se takrat tudi prvič omenja (za primerjavo, ime Avstrija se je prvič omenilo leta 996 v obliki Ostarrichi).

Suha, cerkev sv. Janeza Krstnika, prezbiterij, na osrednjem pasu so v nišah naslikani apostoli. Foto: Ivo Žajdela

Kraj Suha je prvič omenjen leta 973 v darilni listini freisinških škofov

Arhivski viri Suho omenjajo že leta 973. 30. junija 973 je nemški cesar Oton II. (955–983) s prvo darilno listino freisinškemu škofu Abrahamu (pred 940–994/993) podaril obsežno ozemlje Selške doline z Loko, današnjo Staro Loko, in zahodni del Sorškega polja do potoka Žabnice, z naselbinama Žabnico in Suho ter Selško dolino s Selci v takratni mejni grofiji Kranjski. 23. novembra istega leta je sledila še druga darilna listina, s katero je freisinška škofija dobila še preostali, vzhodni del Sorškega polja (do kranjske ceste – via Creinariorum) in vzhodni del Poljanske doline do potoka Hotaveljščice.

Nastalo je Loško gospostvo, locirano v neposredni bližini središča Kranjske marke, kar kaže na izjemno vlogo in pomen freisinške cerkve za cesarja. Izraz krajina v tem primeru pomeni obmejno območje tudi v drugih v slovanskih jezikih, npr. Ukrajina (v smislu na obrobju, na kraju).

V podločjih so naslikani prizori iz Marijinega in Jezusovega življenja. Foto: Ivo Žajdela

Leta 973 so zapisali tudi druga krajevna in vodna imena

Listine poleg Loke (Stara Loka) omenjajo še nekatere druge kraje: Susane (prebivalci Suhe), Sabniza (Žabnica), Zelsah (Selca v Selški dolini) Od vodnih imen Zourica (Selška Sora), Cotabla oziroma Chotabla (Hotaveljščica) in Goztehe (Gosteški potok). Navedena so tudi nekatera druga zemljiščna imena: gora Lubnic – Lubnik, Stresoubrod – prehod čez Soro nad naseljem Ladja pri Medvodah, gozd Zourska ali Szovrska Dubravua – Dobrava na Sorškem polju itd.

Na oboku je v osrednjem polju naslikan Kristus kot sodnik. Foto: Ivo Žajdela

Suško cerkev so leta 2001 razglasili za državni spomenik

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi ima veliko zgodovinsko umetniško vrednost in je spomenik državnega pomena. Njeni zametki segajo v 12. stoletje, ko je bila zgrajena majhna cerkvica s prižnico zunaj cerkve, namenjeno romarjem ali bogoslužju na prostem. Imenovali so jo sv. Janez v Goščavi. Ime ima globoko simboliko in je povezano tako z življenjem sv. Janeza Krstnika kot tudi z dejanskim geografskim okoljem. Ime v Goščavi je tako odsev naravnega okolja, saj je bil ta del v tistem času veliko bolj divji. Predstavlja pa tudi odmaknjeno, tiho in samotno mesto, primerno za premišljevanje in molitev. Sv. Janez Krstnik je živel kot puščavnik, zato so cerkve posvečene njemu večkrat poimenovali sv. Janez v Goščavi. V srednjeveški tradiciji pa je je bil izraz »v goščavi« pogosto znak, da gre za romarsko cerkev, kar je cerkev bila za okoliške vasi.

Jezus je obkrožen s simboli evangelistov. Foto: Ivo Žajdela

Suška cerkev je prvič omenjena leta 1391

Cerkev je prvič dokumentirana leta 1391, in sicer kot sedež vikariata. Današnja podoba cerkvene stavbe, kot navaja Mojca Jenko, izdaja, da je njen najstarejši del prezbiterij. Njegove arhitekturne značilnosti dokazujejo, da so ga postavili še v prvi polovici 15. stoletja. V osnovi srednjeveška je tudi v baroku nekoliko predelana ladja. V tem obdobju sta bila prizidana tudi vhodna lopa in zvonik (1747). Zadnji večji arhitekturni poseg v cerkveno telo predstavlja obokanje ladje leta 1893.

Celopostavni angel z napisnim trakom. Foto: Ivo Žajdela

Dobro ohranjen je bogat slikarski okras prezbiterija

Glede na patrocinij in častitljivo starost objekta strokovnjaki sklepajo, da je na tem mestu sprva stala krstna cerkev pražupnije Stara Loka. Še pred sredino 15. stoletja pa so postavili novo manjšo gotsko cerkev in jo okrasili z imenitno stensko poslikavo.

Dobro ohranjen je bogat slikarski okras prezbiterija, izveden v pravi fresco tehniki. Mojstri freskanti so podobe slikali na sveže položen, še moker apneni omet, uporabljali so barve, pripravljene iz suhih pigmentov, mešanih z apneno vodo. Med sušenjem poslikanega ometa je prišlo do kalcinacije in z osušitvijo je slika postala sestavni del stene. Zaradi te kemične reakcije lahko še danes občudujemo imenitne podobe, ki krasijo celoten prezbiterij suške cerkve.

Angela. Foto: Ivo Žajdela

Freske so nastale okoli leta 1450 in so delo suškega mojstra

Freske so nastale okoli leta 1450 in so delo suškega mojstra, ki jih je kasneje dopolnil Jernej iz Loke. Na osrednjem pasu so v nišah naslikani apostoli, v podločjih prizori iz Marijinega in Jezusovega življenja, na oboku pa je v osrednjem polju Kristus kot sodnik, obkrožen s simboli evangelistov in celo postavnimi angeli z napisnimi trakovi. Na notranji steni slavoločne stene je naslikana Poslednja sodba.

Na notranji steni slavoločne stene je naslikana Poslednja sodba. Foto: Ivo Žajdela

V suški cerkvi je eden najlepših primerkov t. i. kranjskega prezbiterija

Celoten slikarski okras prezbiterija predstavlja enega najlepših primerkov t. i. kranjskega prezbiterija, elegantnega zlitja poslikave z arhitekturo, ki je srednjeveškemu verniku, večinoma neukemu branja, s premišljenim programom poslikave približal češčenje nebeškega Jeruzalema.

Na notranji steni slavoločne stene je naslikana Poslednja sodba. Foto: Ivo Žajdela

Štirje prizori iz življenja cerkvenega zavetnika Janeza Krstnika

Sušani so poskrbeli tudi za slikarski okras zunanjščine svoje cerkve. Na južni zunanji steni ladje, obrnjene proti staremu vaškemu jedru, je danes komaj razpoznavni sv. Krištof, na zgornjem delu nekdanje zunanje fasade, ki jo danes varuje pozneje prizidana lopa, pa so naslikani štirje prizori iz življenja cerkvenega zavetnika Janeza Krstnika.

Skrajna leva podoba nam kaže, kako Janez Krstnik ošteva Heroda Antipa, vladarja Galileje, ker je živel z bratovo ženo Herodiado. Zato da Herod preroka zapreti, kar vidimo na sosednji sliki, kjer birič potiska Janeza skozi vrata v zapor.

Svetnici na notranji steni slavoločne stene. Foto: Ivo Žajdela

Freske na zunanjščini je pred letom 1533 naslikal Jernej iz Loke

Naslednji prizor predstavlja vklenjenega in že obglavljenega Janeza Krstnika; na desni stoji rabelj z mečem, ki na pladenj v Salominih rokah polaga Janezovo glavo. Saloma, Herodiadina hči, si je namreč na prigovarjanje svoje matere, ki se je hudovala nad resnicoljubnim Janezom Krstnikom, za nagrado za umetelno izveden ples na Herodovi gostiji zaželela svetnikovo glavo.

Na četrti podobi je naslikana praznična, bogato obložena miza; za njo ob Herodu sedita Herodiada in imenitno odeti gost, pred mizo je na desni služabnik s kelihom, z leve pa zmagoslavno stopa Saloma z Janezovo glavo. Freske na zunanjščini je pred letom 1533 naslikal Jernej iz Loke (okrog 1490‒po 1536).

Na zgornjem delu nekdanje zunanje fasade, ki jo danes varuje pozneje prizidana lopa, so naslikani štirje prizori iz življenja cerkvenega zavetnika Janeza Krstnika. Jernej iz Loke: sv. Janez Krstnik na dvoru Heroda Antipa, pred letom 1533. Foto: Ivo Žajdela

V cerkvi so trije baročni oltarji

Proti koncu 17. stoletja in v začetku 18. stoletja je cerkev dobila še baročne zlate oltarje. V zadnjih tridesetih letih so cerkev temeljito prenovili: restavrirali in očistili so oltarje in freske, naredili so nov omet in cerkev novo prepleskali, v cerkvi so tudi nove klopi, ogrevanje, restavrirane so bile orgle, nova je tudi strešna kritina.

Proti koncu 17. stoletja in v začetku 18. stoletja je cerkev dobila še baročne zlate oltarje. Foto: Ivo Žajdela

1/22