Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi. Foto: Ivo Žajdela

Nadškof Jožef Pogačnik je 30. decembra 1974 podpisal dekret o ustanovitvi nove župnije, dva dni kasneje, 1. januarja 1975, pa je vodil slovesnost, s katero je razglasil ustanovitev nove župnije. Ustanovitev župnije se je pripravljala dlje časa, saj se je redna nedeljska maša začela s prvo adventno nedeljo leta 1964 in isto leto tudi redni verouk. Nekaj let za tem (1968) so začeli resno razmišljati o ustanovitvi nove župnije. Vendar zaradi pomanjkanja duhovnikov in tudi zaradi tega, ker ni bilo še ustreznih prostorov za župnijsko pisarno in stanovanje duhovnika, je do ustanovitve nove župnije prišlo šele v začetku leta 1975.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi. Foto: Ivo Žajdela

Andrej Glavan je postal prvi župnik in postavil je temelje novi župniji

Avgusta 1974 je škofjeloški kaplan Andrej Glavan dobil nalogo, da pripravi vse potrebno za ustanovitev župnije, kar mu je z zavzetim sodelovanjem mnogih župljanov uspelo. Postal je prvi župnik in postavil je temelje novi župniji z zavzetim pastoralnim delom. Pridobil je tudi zemljišče za župnišče in morebitno novo cerkev (nekaj časa je bila živa ideja, da bi zidali novo cerkev).

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi. Foto: Ivo Žajdela

Razlog za ustanovitev nove župnije je bila rast industrijske cone

Razlog za ustanovitev nove župnije je bila rast industrijske cone po drugi svetovni vojni prav v tem vzhodnem delu Škofje Loke, okrog katerega je potem v 60. letih začelo rasti urbano naselje z bloki in stanovanjskimi hišami. Število prebivalcev se je hitro večalo, in ker sta bila na Suhi redna nedeljska maša in verouk, se je spontano začel razvijati nov pastoralni center.

Župnik z ministranti. Foto: Ivo Žajdela

Župnija ima dva obraza: podeželskega in urbanega oziroma mestnega

Župnik Branko Potočnik pove, da ima župnija dva obraza: podeželskega in urbanega oziroma mestnega. Podeželski del je ob reki Sori, kjer sta naselji Hosta in Suha, ki se omenja že v prvi darilni listni cesarja Otona II. freisinškim škofom iz leta 973. Tu je še nekaj kmetij s čudovitimi polji, ki poleti dobivajo lepo barvo z zorenjem pšenice. Tu je na samem, ne daleč od ceste Škofja Loka–Ljubljana, majhna cerkev sv. Janeza Krstnika, nekdanja škofjeloška podružnica. Na drugi strani pa je urbano naselje z bloki, stolpnicami, šolo, telovadnico, trgovinami in stanovanjskimi hišami ter industrijsko cono. Ta podoba župnije se odraža tudi v pastoralnem življenju župnije.

Pevski zbor. Foto: Ivo Žajdela

Prebuja, raste in gradi se laiški apostolat

Župnija ima okrog 4.700 prebivalcev, katoličanov pa je okrog 3.500. V zadnjem letu je bilo število krstov devet (največ jih je bilo leta 1987, ko je bilo kar 57 krstov), porok je bilo sedem, pogrebov pa 33. Veroučna srečanja je obiskovalo 144 osnovnošolcev, pri birmi jih je bilo 34, pri prvem obhajilu pa 16.

Od leta 2017 župnik soupravlja še eno župnijo, najprej Žabnico in od leta 2020 Reteče. Župnik pojasni, da souprava zahteva drugačen ritem pastoralnega delovanja, kot če bi bil župnik le ene župnije, saj to pomeni manj prisotnosti župnika v župniji, zaradi česar morajo župljani sami narediti več. »To je seveda dobra spodbuda, da se prebuja, raste in gradi laiški apostolat. In brez res mnogih zelo aktivnih laikov, ki se zavedajo svojega poslanstva, bi bila župnija bolj mrtva, saj župnik ob upravljanju dveh srednje velikih župnij lahko naredi le najnujnejše. Poseben izziv je seveda povezovanje z župnijo Reteče. Tu gremo z zelo počasnimi koraki in je še veliko rezerve.«

Oratorij Vir: Arhiv župnije

Vsi člani ŽPS so vključeni v razne dejavnosti župnije

Župnijske dejavnosti načrtujejo z ŽPS, ki radi prevzamejo odgovornosti za posamezne dejavnosti. Vsi člani ŽPS so tudi vključeni v razne dejavnosti župnije. Zelo prizadevni so vsi trije zbori, ki redno prepevajo pri mašah ob nedeljah in praznikih. Za lepoto bogoslužja poleg pevcev skrbijo še ministranti in skupina bralcev.

Enkrat na mesec se srečuje tudi skupina mladih. Skupina animatorjev samostojno in prizadevno pripravlja poletni oratorij, poleg tega pripravljajo tudi delavnico izdelovanja butaric za cvetno nedeljo in pomagajo pri izdelovanju adventnih venčkov.

Birmanci pred cerkvenim biserom. Vir: Arhiv župnije

Pred vsako mašo redno molijo rožni venec

Pred vsako mašo redno molijo rožni venec, ob nedeljah popoldne je nedeljska popoldanska pobožnost z molitvijo rožnega venca in litanij Matere božje. Vsakega trinajstega v mesecu se zbirajo ob vaški kapelici na Suhi prav tako k molitvi rožnega venca. Mesečno se zbirajo tudi v binkoštni dvorani. Ob slovesnostih jih z melodijami, ki jih izvabijo iz zvonov, razveseljujejo pritrkovalci. Pri katehezi sodelujeta katehistinja Milena Štefe in Ernest Porenta, do nedavnega je sodeloval tudi Janez Porenta.

Koledniki pred župniščem. Vir: Arhiv župnije

Močno je jedro vernikov, ki ostaja zvesto in trdno

»Število tistih, ki redno prihajajo k bogoslužju in so povezani z župnijo, je tudi v naši župniji precej padlo,« pove župnik in doda, da je v zadnjih desetih letih število nedeljnikov in veroukarjev padlo za približno 20 %. »Žal se zelo zmanjšuje tudi število krstov. Vendar pa je močno jedro, ki ostaja zvesto in trdno ter zavzeto sodeluje pri različnih dejavnostih v župniji. Pomembno vlogo igrajo mlade družine, ki jih je kar nekaj. Čeprav je opazen osip mladih po birmi, pa je vendar kar precej mladih, ki sta jim bogoslužje in župnija pomemben del njihovega življenja.«

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika ne slovi le po starih freskah, ampak tudi zaradi treh t. i. zlatih oltarjev. Foto: Ivo Žajdela

Ob primernem osebnem nagovoru se ljudje radi odzovejo

Poleg vsega zgoraj naštetega je tu še skrb za lepoto in čistost cerkve, za katero skrbita dve gospe v sodelovanju s cvetličarko. Lepo je poskrbljeno tudi za cerkveno perilo (oltarni prti, prtički za mašo, mašni plašči, štole). Veliko je tudi drugih raznih drobnih opravil, ki jih je za delovanje župnije treba opraviti. Ob primernem osebnem nagovoru se ljudje radi odzovejo.

Glavni oltar. Foto: Ivo Žajdela

Župnijska cerkev je spomenik državnega pomena

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika ima veliko zgodovinsko umetniško vrednost in je spomenik državnega pomena, saj so v njej freske iz 15. in začetka 16. stoletja, ki so vrhunski spomenik srednjeveškega slikarstva. Sicer pa zametki cerkve segajo v 12. stoletje, ko je bila zgrajena majhna cerkvica s prižnico zunaj cerkve, namenjeno romarjem ali bogoslužju na prostem. Imenovali so jo sv. Janez v Goščavi. Ime ima globoko simboliko in je povezano tako z življenjem sv. Janeza Krstnika kot tudi z dejanskim geografskim okoljem. Ime v Goščavi je tako odsev naravnega okolja, saj je bil ta del v tistem času veliko bolj divji. Predstavlja pa tudi odmaknjeno, tiho in samotno mesto, primerno za premišljevanje in molitev.

Stranska oltarja Foto: Ivo Žajdela

Sredi 15. stoletja so cerkev povečali in jo obogatili s freskami freske

Sv. Janez Krstnik je živel kot puščavnik, zato so cerkve posvečene njemu večkrat poimenovali sv. Janez v Goščavi. V srednjeveški tradiciji pa je je bil izraz »v goščavi« pogosto znak, da gre za romarsko cerkev, kar je cerkev bila za okoliške vasi. Sredi 15. stoletja so cerkev povečali in za tem so v prezbiteriju in na vhodu nastale tudi freske, delo suškega mojstra, ki jih je kasneje dopolnil Jernej iz Loke. Proti koncu 17. stoletja in v začetku 18. stoletja je cerkev dobila še baročne oltarje. V zadnjih tridesetih letih so cerkev temeljito prenovili: restavrirali in očistili so oltarje in freske, naredili so nov omet in cerkev novo prepleskali, v cerkvi so tudi nove klopi, ogrevanje, restavrirane so bile orgle, nova je tudi strešna kritina.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, omara v zakristiji s slikami Maše Bersan Mašuk. Foto: Ivo Žajdela

Zidava župnišča je zelo poživila in utrdila župnijsko skupnost

Župnikovo stanovanje in pisarna sta bila sprva v eni od stanovanjskih hiš v Hafnerjevem naselju (eden od župljanov je del svoje hiše odstopil za župnišče). Ko je prišel za župnika Janez Zupanc, se je zelo hitro lotil zidave novega župnišča. Prav zidava župnišča je zelo poživila in utrdila župnijsko skupnost, saj so pri zidavi s prostovoljnim delom mnogi sodelovali zelo zavzeto.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, omara v zakristiji s slikami Maše Bersan Mašuk. Foto: Ivo Žajdela

V župnišču je tudi zelo lepa kapela

Župnišče so v zadnjih petnajstih letih precej prenovili. V župnišču je tudi zelo lepa kapela, kjer so v jesenskem in zimskem času delavniške maše. Kapela je vsak dan odprta za molitev, in ni dneva, da se ne bi vsaj kdo ustavil za tiho in osebno molitev ter pogovor z Bogom. Pri skrbi za cerkvene stavbe je neprecenljiva vloga ključarjev in še nekaterih drugih zvestih sodelavcev.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, omara v zakristiji s slikami Maše Bersan Mašuk. Foto: Ivo Žajdela

Zavest pripadnosti župniji je zelo močna

»Čeprav je veliko ljudi do Cerkve in župnije brezbrižnih, pa je vseeno med mnogim župljani čutiti, da je zavest pripadnosti župniji zelo močna, zato se tudi radi odzovejo in na različne načine sodelujejo. Zelo spoštljiv odnos imajo tudi do duhovnika. Lepo je biti župnik med suškimi farani,« pove župnik Branko Potočnik.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk v zakristiji. Foto: Ivo Žajdela

Ernest Porenta, tajnik ŽPS

Foto: Ivo Žajdela

Ob 50-letnici župnije Škofja Loka – Suha se spominjam vseh 43 let, ki jih preživljam kot član tukajšnjega župnijskega občestva. Živo se spominjam prvega družinskega božiča, ki smo ga preživeli v novi župniji. Predstavil sem se takratnemu župniku Janezu Zupancu, mu zaupal svojo aktivnost v preteklosti in takoj dobil zadolžitve, po katerih sem vključen v življenje župnije še danes. Začel sem kot bralec božje besede, ne dolgo zatem sem postal pomočnik pri delitvi obhajila, naslednjo jesen pa sem kot katehet pričel z veroukom takrat četrtega, danes petega razreda.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk na zunanji steni, sv. Krištof. Foto: Ivo Žajdela

Letos sem torej zaključil 42 let verouka. V začetku pa sem imel kar nekaj let doma pripravo na birmo po birmanskih skupinah. V župnijo sem aktivno vključen po svojih najboljših močeh, če mi bo zdravje dopuščalo, bom še naprej tajnik ŽPS, župniku na razpolago in pomoč v vsakem trenutku. Pot življenja, ki sem jo z veliko mero izbral po stari mami, kot tudi materi, z veseljem živim Bogu in Mariji v čast ter v božjo slavo.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk na lopi ob vhodu, zavetnik župnije. Foto: Ivo Žajdela

Janez Zakotnik, ključar

Foto: Ivo Žajdela

V delo v župniji sem se vključil že kot otrok, ko sem se priključil ministrantom. Kasneje sem se vključil v skupino pritrkovalcev, kjer vztrajam že dobrih 40 let. Bil sem tudi član ŽPS, trenutno pa sem eden izmed ključarjev. S pritrkavanjem polepšamo vse večje praznike in posebne dogodke, ključarji pa se večkrat sestanemo z župnikom Brankom Potočnikom, da skupaj pregledamo kaj je bilo narejenega in kaj bi bilo še potrebno. Bogu sem neizmerno hvaležen, da lahko opravljam kakršno koli delo. Pred dobrimi 30 leti sem bil namreč zelo bolan in le Bogu se lahko zahvalim, da sem danes še tukaj. Moje delo v župniji ni le v funkciji ključarja in pritrkovalca, pomagam tudi drugod, če je potrebno. Vse opravljam z velikim veseljem in ponosom.

Župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk na lopi ob vhodu, vstali Jezus. Foto: Ivo Žajdela

Andreja Smukavec Krajnik, bralka Božje besede

Foto: Ivo Žajdela

V župniji sodelujem kot bralka Božje besede. Bogu hvala imamo tudi mlade bralce, ki pridno pridobivajo izkušnje. Vključena sem tudi v DiŽevo zakonsko skupino. Vsak tretji četrtek v mesecu se srečujemo v župnišču. Naš duhovni spremljevalec je naš župnik. Za vsako srečanje en zakonski par pripravi temo, povezano z medsebojnimi odnosi. Učimo se, kako živeti zakonski odnos, utemeljen na neskončni Božji ljubezni. Branje Božje besede mi pomeni odkrivanje bogastva naukov in modrosti Svetega pisma. Vabi me, naj odrinem na globoko.

Župnišče na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk na zunanji steni. Foto: Ivo Žajdela

Vedno bolj spoznavam, kako me Bog nagovarja po Svetem pismu in me vabi, da bi se bolj poglobila v Božjo besedo, jo pogosteje prebirala tudi sama in premišljevala, kaj mi želi povedati. Zakonska skupina mi pomeni varen prostor, kjer si zakonski pari in naš duhovni spremljevalec delimo izkušnje, skupaj iščemo napotke za vsakdanje življenje ter molimo drug z drugim in drug za drugega. Pomeni mi izkušnjo malega občestva, kjer lahko skupaj z možem rasteva v medsebojnem odnosu in v odnosu do Stvarnika, na katerem sva utemeljila najin zakon.

Župnišče na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk na zunanji steni. Foto: Ivo Žajdela

Branko Potočnik, župnik

Foto: Ivo Žajdela

Poslanstvo župnika oziroma duhovniško službo v župniji doživljam kot zelo pestro, saj je delo župnika zelo raznoliko. Ta pestrost je hkrati zelo zahtevna, a je tudi navdihujoča in prebuja ustvarjalnost. Pri vsem tem se mi zdi nadvse pomembno biti med ljudmi in z njimi ter biti čim bolj človeški. A če ta duhovnikova oziroma župnikova bližina ljudem in njegova človeškost ne raste iz globoke vsakdanje povezanost z Bogom, potem vsemu tema manjka tisto, kar je zame bistvo duhovniškega poklica ter tudi poslanstva župnika na župniji. To pa je, da ljudem približa Kristusa in njegovo ljubezen ter jim pomaga, da se tudi oni odprejo Njemu.

Župnišče na Suhi, slika Maše Bersan Mašuk v kapeli. Foto: Ivo Žajdela

Kljub veliki pestrosti dela in razpetosti na dve župniji čutim, da je središčni del mojega delovanja molitev in evharistija. Vesel sem, da je v župnišču kapela z Najsvetejšim, kjer se lahko ob jutrih z Jezusom srečam iz oči v oči. V veliko spodbudo mi je, ko vidim, da se ljudje odzivajo, ko vidim, da gradijo osebni odnos s Kristusom, še zlasti sem tega vesel med mladimi. Seveda pa je zelo dragocena tudi človeška bližina ljudi, ko čutiš, da te razumejo v tvojih prizadevanjih za župnijo, ko čutiš, da razumejo tvojo utrujenost, da so prizanesljivi ob napakah.

Župnišče na Suhi, poslikava Maše Bersan Mašuk pred vhodom. Foto: Ivo Žajdela

1/34