Janja se po opravljeni maturi odpravi na humanitarno odpravo v povojno Sarajevo. Čeprav že preizkušena, se tam sooči z drugačnim trpljenjem; rane v srcih ljudi, ki so preživeli vojno, iščejo pot, da bi se lahko zacelile – tudi v prepovedani ljubezni. A pogosto je soočenje z lastno bolečino pretežko, zato je treba zbežati. Pobegniti. 

Janjino notranje poglabljanje – zakaj se je to zgodilo njej, pa rojeva sadove. Seveda vsi niso vidni takoj; nekatera spoznanja se pokažejo šele čez mnoga desetletja, ko je družbeno ozračje že močno spremenjeno in se nekatere vrednote zdijo povsem zastarele.

Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo republike Slovenije.

O avtorici: 

Tanja Mlakar se je rodila leta 1964 v Ljubljani. Je poročena, mati dveh odraslih hčera, tudi že babica. V svojih literarnih delih se največ posveča medsebojnim odnosom, predvsem v družini. Pri založbi Družina je izšlo že 5 njenih del.

Odlomek iz knjige:

»Trpela sem s teboj, Amir, ko sem opazovala tvojo bolečino, ki si jo nosil s seboj, poskušala sem razumeti, da so za teboj težka leta vojne in – vsaj tako se mi je zdelo – še težja ob spoznanju povojnega časa. Težko si nosil v sebi vse zgodbe ljudi, ki si jim želel pomagati, vedela sem to, čeprav mi o tem nisi govoril. Jaz sem ti predstavljala varen otok, ki še ni bil naseljen z grozotami, ki so jih bili ljudje zmožni povzročiti drug drugemu, in krivicami, ki so se zgodile mnogim, še posebej so te prizadele tiste, ki so bile povzročene otrokom. V mojem objemu si se zmogel umiriti, kajti jaz nisem pripadala nikomur, ki je prizadel tvojo ljubljeno domovino – nisem pripadala tvojemu ranjenemu narodu, še manj pa okupatorjem, zato si se tudi, tako jaz vidim to najino zgodbo, zaljubil vame. Mogoče si prav razumel te svoje občutke, mogoče pa si v meni videl le nekoga, ki ni bil prizadet v tej vojni in ti zato tudi ni bilo treba z njim predelovati njegovega trpljenja in celiti njegovih ran.«