Lahko izgubite vse. Lahko začnete znova … a le kot nekdo drug.

Caracaška učiteljica Adelaida Falcon umre po hudi bolezni. Njena 38-letna hčerka Adelaida ostane sama v mestu, prežetem z nasiljem, ki uravna dnevni ritem življenja. Kmalu po pogrebu ugotovi, da je njeno stanovanje prevzela skupina nepoznanih žensk po navodilih Maršalke. Čeprav trka na sosedina vrata, da bi dobila nekaj odgovorov, vrata ostanejo nema …

Hči Španke nas posrka v temačno in nepredvidljivo vzdušje sodobnega Caracasa: je zgodba o žalovanju, osamljenosti in preživetju v mestu, ki se je spremenilo v pekel. Hkrati pa knjiga zaradi svoje izjemne literarne nastrojenosti presega zgolj reportažno opisovanje razmer v sodobni Venezueli. Pravo moč temu romanu daje portret ženske v življenjski stiski. Skozi oči Adelaide doživimo sesutje sveta, kakršen je bil nekoč.

• Sredi nočnega obračunavanja sem se spomnila, da že nekaj časa nisem slišala hrupa kotlička iz sosednjega stanovanja. Sosede Aurore Peralta nisem videla že vse, odkar je šla mama v paliativno oskrbo. Čudno se mi je zdelo, da ni bilo tistega zoprnega zvoka potegovanja verige, ki je noč za nočjo prodiral skozi stene stanovanja, da mi je grgranje splakovanja vrtalo v sanje.
• Nisem vedela kaj dosti o njej. Samo da je sramežljiva, nič kaj prikupna in da so ji vsi rekli »hči Španke«. Njena mama Julia je bila Galicijčanka, imela je majhno okrepčevalnico v četrti Candelaria, v predelu Caracasa, kjer se nahaja večina lokalov španskih priseljencev. V tistem času je tja zahajalo veliko ljudi iz Galicije in Kanarskih otokov, tu in tam pa tudi kakšen Italijan.