»Kostas Kariotakis je pri nas še praktično neznan pesnik, saj je pričujoča knjiga prvi izbor njegovih pesmi v slovenščini, v grškem prostoru pa velja za enega izmed najvplivnejših lirikov 20. stoletja. Je vodilni predstavnik grške literarne generacije dvajsetih let ter lirike obdobja med obema vojnama. Grško poezijo dvajsetega stoletja je zaznamoval s svojo mračno, melanholično, celo depresivno, pa vendar skrajno lirično pisavo, ki je vse od njegovih pesniških začetkov vsebovala elemente ironije in distance /…/. V svojih melodičnih verzih pomete z vsemi 'himnami, simboli, poetikami'. Njegove pesmi veljajo za reprezentativni pesniški izraz povojnega malodušja in so pod močnim vplivom dekadence in simbolizma« (prevajalka Lara Unuk).

»Pesniška eksistenca je vselej neverjetna antena, ki sprejema nerazložljivo žarčenje zadnjega bitnega obzorja in ga oddaja. Antena resničnosti« (urednik Brane Senegačnik).

 Knjižno delo je izšlo v okviru knjižnega programa, ki ga v letu 2026 sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Odlomek iz knjige:

Mi smo nekakšne razbite kitare.

Veter prebuja, kadar skoznje šine,

verze, razglašene zvoke, rime

v strunah, ki visijo razcefrane.

Mi smo nekakšne neverjetne antene. 

Kot prsti se dvigajo v vesoljstva brezdanja,

na njihovem vrhu neskončnost odzvanja. 

Vsak hip bodo padle, povešene štrene.

Mi smo nekakšni razpršeni čuti,

brez upa, da najdemo mirno središče.

Vso naravo vsak naš živec občuti.

Telo nas boli, spominov bojišče.

Otresajo se nas stvari, predmeti kruti,

in pesem nam je najdražje zatočišče.