Avtobiografska pripoved Ognjena noč nam razkriva neverjetno notranje popotovanje, ki doživi svoj korenit preobrat v eni od noči, ki avtorjevo življenje spremeni za vedno.

Med odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda v saharsko puščavo na jugu Alžirije, se Éric oddalji od svojih prijateljev in se izgubi v neskončnem prostranstvu puščave, napol nag, brez vode in hrane. Obdaja ga le brezmejnost in tu doživi svojo ognjeno noč, ki so jo prehodili že drugi veliki mistiki pred njim. Preplavi ga mir, spokojnost, zatem ekstaza, sreča, ogenj. Nima besed, nima imena, kako bi poimenoval ta dotik, vendar z vsem svojim bitjem ve, da je to On, da obstaja. Bog se je dotaknil njegovega srca in se mu razodel v mistični izkušnji. Mladi Éric začuti, da ga je Nekdo povlekel iz prepada, ga iztrgal smrti in mu podaril življenje. Schmitt v tej noči, zapuščen in prepuščen usodi, doživi dotik Božjega in tako se tudi v njem potrdi misel, da iz puščave nikoli ne prideš nespremenjen. Takole zapiše: »Rodil sem se pravzaprav dvakrat: prvič v Lyonu leta 1960 in drugič v Sahari leta 1989.«

Éric-Emmanuel Schmitt se je rodil leta 1960 v Lyonu. Je eden najbolj branih in prevajanih sodobnih francoskih pisateljev. Njegova dela so prevedena v 45 jezikov, njegove drame pa uprizarjajo v kar 50 državah po svetu. Schmitt je doktoriral iz filozofije na pariški Sorboni, po študiju pa se je po kratkem obdobju poučevanja posvetil predvsem pisanju. Od leta 2002 živi in dela v Bruslju.

Notranje življenje se okrepi v puščavi