Knjiga Skril me je ni samo pretresljiv zapis pogovora s starši zlorabljene deklice, petletne Doris, ni samo znanstveno seciranje družbe, ki se sooča z umori, nasiljem, alkoholizmom in pedofilijo, temveč odpira problemsko polje psiholoških, socialnih in družinskih posledic spolne zlorabe in smrti žrtve na tako imenovane prikrite žrtve, ki ostanejo same v borbi z vsem, kar v jedro družinske celice prinaša zloraba in smrt otroka.

Pripoved o Doris nas znova opozori na pogosto spregledano dejstvo, da travme nasilja razdiralno delujejo tudi na priče nasilja. Pomoč pa potrebujejo tudi tisti, ki jim je bila žrtev najbližje. Če doživi kateri od družinskih članov izkušnjo spolne zlorabe, se lahko razširi njen vpliv na celotno družino in prizadene, okvari njeno funkcioniranje ne glede na to, ali se je zloraba zgodila pred kratkim ali v preteklosti. Prenos travmatizacije na ostale družinske člane je sekundarna viktimizacija. Premalo govorimo o (skoraj pričakovanih) razdiralnih duševnih procesih, ki jih sproži dinamika nasilja in zadenejo svojce žrtev.

Odlomek iz knjige:

»Na sodišču sem ga videla prvič. Bil je obkrožen s štirimi policisti. Nisem ga mogla pogledati v oči. Bil je čisto miren, flegma. V sebi sem čutila jezo, sem mislila, da bom skočila vanj. Premalo je dobil. Jezna sem bila. To ni pravična kazen za nekoga, ki naredi nekaj takšnega. Da naredi to otroku.« »Do smrti bi moral biti zaprt, do smrti,« je dodal Anton. »Kako lahko kdo kaj takega stori otroku? Zakaj to počnejo?« je vprašala Silvija. 

Vsi spolni zlorabljevalci otrok niso pedofili in nasprotno, vsi pedofili ne zlorabljajo otrok. Richards, 2011 

Nekateri podatki kažejo, da je od 2 do 5 % (po nekaterih študijah do 16,2 % (Kesicky et al., 2014)) spolnih zlorabljevalcev otrok dejansko oseb s pedofilijo (Bavdek, 2021) oziroma pedofilično motnjo, kot jo opredeljuje Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj (APA, 2013). V priročniku je stanje definirano kot parafilija, ki vključuje intenzivne in ponavljajoče se spolne težnje, usmerjene proti otrokom, in fantazije s seksualno vsebino, ki zadevajo otroke. Diagnostični kriteriji za pedofilično motnjo se nanašajo tako na posameznike, ki so seznanjeni s svojo parafilijo, kot tudi osebe, ki zanikajo kakršnokoli spolno privlačnost do predpubertetnih otrok (običajno starih trinajst let ali mlajših), četudi objektivni dokazi kažejo nasprotno.

O avtorju: 

Dr. Boštjan Brezovnik je izredni profesor za upravno pravo in pravo javne uprave. Skupaj z režiserjem Igorjem Zupetom je avtor televizijske igrano-dokumentarne serije Inhumanum o kriminalu in nasilju na Slovenskem.