Komeljeva knjiga je poskus nekakšne eksperimentalne poetične metafizike. »Eksperiment« seveda pomeni predvsem izkušnjo – in pesnik želi ubesedovati razne izkušnje, tudi če so med seboj protislovne, ko se dogajajo na ravni mišljenja. Kakor zapiše sam: »Tudi vsaka misel / je izkušnja.«

A drug pomen eksperimenta je poizkus. Pesnik poskuša in tako preizkuša različne lege, ideje, vizije (in jih pri tem jemlje resno, a ne čisto resno). Iz tega igrivega preizkušanja pa ne izhaja, da imamo opraviti s cerebralno, nedoživeto poezijo. Pesnik je – oziroma vsaj želi biti – nekakšen receptaculum, prazen prejemnik oblik, nevidna in vseobsežna matrica, v kateri za hip zaživijo razne duhovne drže, vendar se takoj razkrojijo v nekaj drugega ali celo nasprotnega. 

Lirski subjekt je prazno zrcalo:

»Zrcala / ne more nobena podoba / umazati,

skaliti. // Kdorkoli se postavi / pred to

zrcalo – / vedno si to ti.«

Pesmim so dodana avtorjeva likovna dela, o katerih v posebni spremni besedi piše Bethelihem Tebase: »Dejansko njegove slike sploh ne upodabljajo stvari, ampak so prej take kot stvari – tako abrazivne in k soočenju izzivajoče kot stvari: naš odziv nanje je ali boj ali beg.«

O avtorju:

Miklavž Komelj (rojen 1973) je doslej objavil knjige poezije Luč delfina (1991), Jantar časa (1995), Rosa (2002), Hipodrom (2006), Nenaslovljiva imena (2008), Modra obleka (2011), Roke v dežju (2011), Noč je abstraktnejša kot N (2014), Minima impossibilia (2016), Liebestod (2017), 11 (2018), Stigmatizacija (2019), Goreča knjiga (2021), Pred nevidnim (2022), Med (2023), Da in ne (2023), To noč bom terjal od tebe tvojo dušo (2024), roman Skrij me, sneg (2021), knjige kratke proze Sovjetska knjiga (2011), Larvae (2019) in Prva kresnica (2022), dramsko pesnitev Ni mogoče čakati zaman (2020) in knjigo slik z istim naslovom (oboje kot del istoimenskega multimedijskega projekta v sodelovanju s koreografinjo in plesalko Lejo Jurišić), zbirki esejev Nujnost poezije (2020) in Hierarhija (2023), znanstveno monografijo Kako misliti partizansko umetnost? (2009), razpravo Jugoslovanski nadrealisti danes in tukaj (2015) in še nekaj manjših knjižnih del ter številne znanstvene in strokovne članke s področja zgodovine in teorije umetnosti ter literature. Leta 2024 je izšla knjiga njegovih pogovorov z Markom Pogačnikom Vedno v začetku, v pripravi za tisk pa je knjiga Levade, ki sta jo napisala skupaj z Vladimirjem Tabaševićem. Je soavtor knjig o pesniku Mateju Boru (2013), rezbarju Maksu Bergantu (2016), kiparjih Jiřiju Bezlaju (2009) in Cirilu Cesarju (2018) in slikarjih Ivetu Šubicu (2012), Mihi Malešu (2017) ter Venu Pilonu (2022). Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je doktoriral iz umetnostne zgodovine s tezo Pomeni narave v toskanski umetnosti prve polovice XIV. stoletja.

V komentiranih knjižnih izdajah je med drugim uredil Zbrane pesmi Jureta Detele, njegove Zapise o umetnosti (2004), izbrane esejistične fragmente iz njegove zapuščine z naslovom Orfični dokumenti (2011) in njegov fragmentarno ohranjeni roman Plačilo za moje stoletje (2025), neobjavljene zapise iz zapuščine Srečka Kosovela z naslovom Vsem naj bom neznan (2019), Planetarium Vojka Gorjana (2013) in Dopisovanja Karla Destovnika - Kajuha (2022). Prevaja iz več jezikov; v knjižni obliki so doslej izšli prevodi del Juane Inés de la Cruz, Petra Petrovića Njegoša, Ezre Pounda, Vladimirja Majakovskega, Césarja Valleja, Djune Barnes, Fernanda Pessoe, Piera Paola Pasolinija in Alejandre Pizarnik. Posveča se tudi slikarstvu in je imel doslej sedem samostojnih slikarskih razstav v Kranju, Piranu in Ljubljani. Bil je tudi eden od kuratorjev stalne postavitve Kontinuitete in prelomi v ljubljanski Moderni galeriji. 

Odlomek iz knjige:

Ti me poznaš v vsem, kar me zanika,

ti me poznaš v vsem, kar me postavlja

na laž, ko je razgrizena oblika,

ko čisti um sam sebe pobebavlja,

ko se odlomijo rogovi bika,

ko žveči vse meso samotna mravlja,

ko ujeta miš obupno joka, cvili,

ko se globoka noč igra z rezili.

Ti me poznaš kot lačnega sadista

in kot toneče truplo neplavalca,

kot komunista ali kot fašista,

ki nič od tega ni, kot neplesalca,

kot narcisa in lažnega avtista –

jaz vem: ti me poznaš kot izdajalca –

kot roko, ki po maternici grebe –

jaz vem, jaz vem: ti me poznaš kot sebe.