Osmrtnice

Pogreb z mašo zadušnico bo v ponedeljek, 28. septembra 2026, ob 12. uri na pokopališču v Radencih. Pokojna bo pripeljana v poslovilno vežico na dan pogreba ob 10. uri.

Žalujoči: mož Alojz, sin Igor z ženo Sandro, vnuka Jaka in Luka z ženo Barbaro in pravnukinja Sofija

Amalija Prelog Kuzmič – življenjska zgodba (*22. junij 1937, Veržej; +21. september 2026, Maribor) Amalija Prelog Kuzmič se je rodila 22. junija 1937 v Veržeju v številni družini. Atek Alojz je bil kovaški mojster, mamika Viktorija pa gospodinja. V družini je bilo sedem otrok: Franček, Marta, Tilika, Lujzika, Micika, Malika in Lujzek. Prvi in zadnji otrok sta bila fanta, vmes pa pet deklet. Amalija je bila med dekleti najmlajša. Osnovno šolo je končala v Veržeju, nižjo gimnazijo v Križevcih, višjo gimnazijo pa v Mariboru, kjer je leta 1956 maturirala. Leta 1958 je v Ljubljani končala Višjo pedagoško šolo, smer angleščina in slovenščina. Po končanem študiju je dve leti preživela v tujini. Eno leto je kot au pair živela pri angleški družini v Cambridgeu, nato pa je odšla v Frankfurt, kjer je živela pri nemški družini. Ob delu je imela priložnost obiskovati predavanja iz angleščine in nemščine na tamkajšnjih univerzah. Bivanje v tujini ji je razširilo obzorja, utrdilo znanje tujih jezikov in v njej prebudilo vseživljenjsko zanimanje za ljudi, različne kulture in svet. Leta 1962 se je kot predmetna učiteljica zaposlila na Srednji medicinski šoli v Murski Soboti, kjer je odslužila tudi svojo štipendijsko obveznost. Ker je takrat primanjkovalo učiteljev tujih jezikov, je honorarno poučevala še na učiteljišču in na fiskulturni šoli v Murski Soboti. Leta 1964 je dobila ponudbo podjetja Elrad, da bi se izpopolnila na področju zunanje trgovine na takratni Višji ekonomsko-komercialni šoli (VEKŠ) v Mariboru. V času študija je za podjetje prevajala tudi poslovno korespondenco. Leta 1965 se ji je rodil njen edini sin Igor. V zunanji trgovini Elrada je delovala do leta 1970. Istega leta je svojo poklicno pot nadaljevala v Zdravilišču Radenska, kjer je prevzela mesto vodje zunanje trgovine za izvoz mineralne vode Radenska. Na tem področju je delovala vse do upokojitve. Njeno delo je bilo tesno povezano z mednarodnim okoljem, saj je skrbela za številna tržišča po svetu – v Evropi, Belgiji, Nemčiji, ZDA, Kanadi, Avstraliji, na Japonskem, v Kuvajtu, na Cipru, Malti in drugod. V letih pred upokojitvijo si je uresničila še eno pomemben življenjski cilj – med letoma 1986 in 1992 si je s trdim delom zgradila svojo hišo v Radencih. Leta 1992 se je upokojila, leto pozneje pa se je prvič poročila. Njen mož je bil zdomec Lajči (Alojz), ki je štirideset let živel in delal, najprej v Nemčiji, nato pa na Švedskem. Za Amalijo se je takrat začelo povsem novo življenjsko obdobje. Z možem sta se preselila v Umeå, univerzitetno in multikulturno mesto približno 600 kilometrov severno od Stockholma. Čeprav je bila že v zrelih letih, se je lotila učenja novega jezika in se v samo treh mesecih naučila švedščine. Znanje jezika ji je odprlo vrata v novo okolje. Kot prostovoljka je pomagala v varni hiši, kjer je prevajala ženskam in otrokom, beguncem iz Bosne. Pri tem je spoznavala tudi švedsko zakonodajo, ki je urejala pravice žrtev kaznivih dejanj. To področje jo je tako nagovorilo, da se je zavzela za spremembe tudi v Sloveniji. Leta 1997 je varuhu človekovih pravic gospodu Bizjaku predlagala, naj parlament sprejme konvencijo, ki bi žrtvam kaznivih dejanj omogočila državno odškodnino v primerih, ko odškodnine ni mogoče dobiti od storilca ali iz drugih virov. O tej problematiki je ozaveščala tudi prostovoljce pri društvih svetovalcev zaupnih telefonov v Sloveniji. V želji pomagati ljudem v stiski je od leta 2000 do 2005 delala na zaupnem telefonu Samarijan v Mariboru. Pripravila je peticijo, ki so jo podpisniki 15. decembra 2003 posredovali Ministrstvu za pravosodje. Državni zbor Republike Slovenije je 28. oktobra 2005 po težkih naporih sprejel Zakon o odškodnini žrtvam nasilnih dejanj. Njeno prizadevanje je bilo povezano z izkušnjo prostovoljnega dela na Švedskem, vendar je seglo daleč preko meja njenega takratnega življenjskega okolja. Leta 2001 sta se z možem, da bi bila bliže domu, preselila na južno Švedsko, v manjše mesto Kinna, približno 50 kilometrov od Göteborga. Tudi tam je hitro našla svoje mesto med ljudmi. Spoznala je prijatelje, s katerimi so skupaj igrali golf, smučali, obiskovali koncerte in gledališče ter se srečevali v knjižnicah, na različnih prireditvah in v domovih za starejše. Svoja doživetja in opažanja je rada zapisovala, skozi svoj fotoaparat ali kamero pa je znala ujeti najlepše trenutke naših življenj. Njena številna potovanja, srečanja z ljudmi in zanimanje za življenje okoli sebe so se tako prelivala tudi v njeno pisanje. Amalija je bila velika popotnica. Svoje poročno potovanje z možem sta združila z obiskom slovenskih prijateljev v Avstraliji, Los Angelesu in na Havajih. Nepozabno ji je ostalo tudi romanje po Pavlovih poteh v Turčiji in obisk Svete dežele. Takrat sta se z možem včlanila v društvo Prijateljev Svete dežele in si v Kani galilejski vnovič izpovedala poročne zaobljube. Posebno mesto med njenimi potovanji pa je imel obisk prijateljice, misijonarke Marije Sreš, v Indiji leta 2004. Tam se je srečala s staroselkami, junakinjami Marijine knjige Ženska ženski. Knjigo je Amalija prevedla iz angleščine v slovenščino in je v Sloveniji izšla še istega leta. V tretjem življenjskem obdobju se ji je uresničila tudi tiha želja po širši družini. Sinu Igorju in njegovi ženi Sandri sta se leta 1996 rodila dvojčka Luka in Jaka, ki sta ji prinesla posebno veselje in novo družinsko vlogo. Od leta 2010 je bila članica literarnega krožka v Dosorju (danes Senecura) ter Kulturno-umetniškega društva Bubla, kjer je pela v pevskem zboru Večnice. Aktivno je sodelovala tudi v župniji Radenci, kjer je prispevala kot aktivna bralka beril in kot soustanoviteljica čistilnega servisa »Babica servis«. Med drugim je bila več let dejavna zvesta botra Slovenske katoliške televizije Exodus TV, kjer je s svojimi donacijami prispevala k delovanju katoliške televizije. Literatura in pisanje sta bila pomemben del njenega življenja. Svoje prispevke je objavljala v različnih časopisih, glasilih, publikacijah in zbornikih, med drugim: v Nedeljskem dnevniku, Pomurskem vestniku, Samarijanu, Župnijskih Izvirih, Urah naših dni, publikaciji Bubla 20 let, zborniku Zrelo žito in na Radiu Maribor. Pisala je o ljudeh, potovanjih, dogodkih in življenju, ki ga je znala opazovati z zanimanjem in toplino. Njeni zapisi so bili način, kako je ohranjala spomine, jih delila z drugimi in jih za vekomaj ovekovečila. Med njenimi priljubljenimi dejavnostmi so bili literarni krožek, petje, fotografiranje, prevajanje, branje, študij na univerzi za tretje življenjsko obdobje in potovanja, kolikor ji je zdravje dopuščalo. Leta 2023 se ji je uresničila še zadnja želja, ko je postala prababica svoji pravnukinji Sofiji. Življenjska pot Amalije Prelog Kuzmič je bila izjemno raznolika. Bila je učiteljica, prevajalka, poslovna ženska, žena, mati, babica, prababica, prostovoljka, popotnica, pisateljica in pevka. Od Veržeja in Maribora jo je življenjska pot vodila na številne konce sveta. Dolga leta je bila povezana z mednarodno trgovino, pozneje pa je kot upokojenka našla novo poslanstvo v prostovoljstvu in pomoči drugim. Znala je stopiti iz znanega v neznano – se naučiti novega jezika, zaživeti v tuji deželi, spoznavati drugačne ljudi in običaje ter svoje izkušnje nato prenesti nazaj v slovenski prostor. Amalija Prelog Kuzmič je umrla 21. septembra 2026 v Mariboru. Za njo je bila usodna huda možganska kap, ki jo je doživela 14. septembra, na praznik Povišanja svetega Križa. Za seboj je pustila bogato življenjsko pot, številna prijateljstva, družino, zapise in spomine ter sled, ki jo je ustvarjala predvsem s svojo pripravljenostjo pomagati, povezovati ljudi in pripovedovati zgodbe. Njeno življenje je bilo 89 let dolgo potovanje – potovanje od Veržeja do sveta in nazaj. Draga babica, za vedno nam bodo v spominu ostale tvoje besede, ki si jih tako rada ponavljala: »Imejte se radi in pomagajte drug drugemu«. »Puss och kram«. »I love you – I love you too – I love you three.« Hvala ti za vse. Počivaj v miru. Amen. Zapisal: vnuk Jaka

Vsem, ki ste našo drago mami, babi in prababi poznali, izrekamo hvaležnost, da ste bili del njenega življenja: s stiskom roke, pogovorom, nasmehom, dobrimi deli, skrbjo za njeno zdravje… Ob njenem zadnjem dejanju zemeljskega življenja se iskreno zahvaljujemo za molitve, sočutne besede, darove za cerkev in sv. maše ter vašo prisotnost ob njenem slovesu. Zahvala gre tudi g. Jožetu Trevnu za ganljiv obred in duhovno podporo, Jutranjikom za lepo petje ter Pogrebni službi Vrhovec. Spomin nanjo bo večno živel v naših srcih.

Vsi njeni

Pogreb pokojne bo v Argentini.

Žalujoče: hčere in sinova z družinami.

Pogreb z mašo bo v sredo, 5. avgusta, ob 10. uri na Žalah v Ljubljani. Žara bo na dan pogreba od 7. ure dalje v mrliški vežici sv. Nikolaja. Namesto cvetja in sveč lahko v spomin nanj namenite dar Inštitutu Antona Trstenjaka za nadaljevanje njegovega življenjskega dela.

Pogreb pokojnega s sveto mašo bo v ponedeljek, 13. julija 2026, ob 12. uri na ljubljanskih Žalah. Žara bo na dan pogreba od 7. ure dalje v vežici svetega Nikolaja. Svojci naprošajo, da namesto cvetja in sveč darujete za župnijo sv. Nadangela Mihaela na Barju.

Vsi domači

Hvala vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Zahvala salezijanskemu duhovniku Lojzetu Dobravcu za lepo opravljen obred in poslovilni nagovor. Hvala domačemu župniku. Zahvala pevcem za lepo petje. Zahvala tudi pogrebniku. Hvaležni smo za darovane maše, sveče, sožalja. Pokojnemu smo hvaležni za zgled poštenosti in naj pri Njem prosi za nas.

Vsi njegovi

Zahvaljujemo se sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem za izrečena sožalja, molitve, darovane svete maše in darove za cerkev. Hvala g. Jožetu Klunu in sobratom duhovnikom za lepo mašo in pogrebni obred. Iskrena zahvala cerkvenemu pevskemu zboru župnije sv. Lovrenca na Kokrici ter pevcem MePZ Anton Foerster iz Ljubljane. Zahvala tudi pogrebni službi Navček. Posebna zahvala osebni zdravnici dr. Neži Kralj Rotar za sočutno spremljanje ter vodstvu in osebju Doma Taber v Šmartnem pri Cerkljah za srčnost in profesionalnost v maminih zadnjih mesecih. Bog povrni vsem.

Žalujoči: otroci Boštjan, Petra, Gregor in Špela z družinami Kokrica, 16. decembra 2025

Iskrena hvala vsem, ki ste se v domači župniji Slovenska Bistrica v soboto, 29. novembra, zbrali in ga pospremili k zadnjemu počitku. Hvaležni smo za vaše darove za cerkev, za maše, sveče in cvetje, pa tudi za vsako lepo besedo in stisk roke. Posebna zahvala domačemu župniku g. Janiju Družovcu za skrbno pripravo pogrebnega obreda ter vsem duhovnikom, diakonom in bogoslovcem, ki ste ga spremljali v molitvi. Iskreno se zahvaljujemo nadškofu msgr. mag. Alojziju Cviklu DJ, upokojenemu mariborskemu nadškofu msgr. dr. Marjanu Turnšku ter generalnemu vikarju g. Janezu Lesniki za vašo prisotnost in besede tolažbe. Hvala tudi vikarju Juretu Sojču, župniku Ediju Vajdi in vsem vernikom župnij Ravne, Kotlje in Strojna za lepo poslovilno sveto mašo na Ravnah. Iskrena hvala cerkvenemu mešanemu pevskemu zboru Natanael iz Slovenske Bistrice za ganljivo petje ter vsem, ki ste se na kakršen koli način poklonili njegovemu spominu.

Vsi njegovi