Pesniške zbirke Založbe Družina
Objava:
18. 03. 2016 / 09:08
Deli:
Čas branja:
7 minut
Nazadnje Posodobljeno:
30.01.2018 / 17:28
Pesniške zbirke Založbe Družina
Ob svetovnem dnevu poezije smo pripravili pregled pesniških zbirk Založbe Družina.
Ob svetovnem dnevu poezije smo pripravili pregled pesniških zbirk Založbe Družina. Počastite ta dan s prebiranjem in razmišljanjem o pesniški zvrsti, raznovrstnih tematikah in jeziku.
Zbirka Sozvezdja
Leta 2015 je Založba Družina začela v zbirki Sozvezdja izdajati sodobno poezijo. V njej bo nekanonizirana vrhunska poezija. Ta po Senegačnikovih besedah »postavlja pred bralca vprašanje, kaj poezija je, zakaj je poezija. In obenem s tem in ob tem vprašanje, kaj smo mi in zakaj smo mi. Takšna vrhunska poezija prinaša s seboj tudi odgovor na to - vendar odgovor, ki ni dokončen. V tem smislu je poezija podobna dihanju, ki ga ni in ga ne sme biti nikoli konec, je pa seveda v vsakem trenutku neobhodno je povedal Brane Senegačnik.« Do zdaj sta v zbirki izšli prevedeni pesniški zbirki: Belo brezno Francoza Jeana Mambrina in Le vrtnica v oporo Nemke Hilde Domin.
Belo brezno je zbirka 60 pesmi, vsaka tvori eno poved. »Štirje verzi besed, pravzaprav biblijske dolžine, z zadnjim verzom iz ene ali največ dveh besed, ki da sporočilo pesmi in pesem nekako zašili,« je zbirko opisal Aleš Berger. Čeprav je zbirka Belo brezno v resnici poema, se pravi se pesmi vrstijo, je »vsaka pesem zase tako močna enota, da ko vstopiš vanjo, je ne moreš takoj zapustiti«.
Čeprav Hilde Domin izhaja iz nemške judovske družine, to ni v ospredju poezije, zapisane v pesniški zbirki Le vrtnica v oporo, temveč jo navdihujejo tujina, stik z različnimi svetovi in jeziki, saj je v 30 letih prejšnjega stoletja v slutnji grozot prihajajočega nacizma z možem zapustila Nemčijo, novo domovino pa našla v Italiji in kasneje v Dominikanski republiki. V pesmih predstavlja stisko in težave zdomskega človeka.
Zbirka Sidro
Zbirka Sozvezdja dopolnjuje zbirko Sidro, v kateri so poleg proznih in filozofskih del izšle tudi pesniške zbirke Braneta Senegačnika, Cirila Berglesa, Francisca Louisa Bernardeza in Miguela de Unamuna
Brane Senegačnik piše krajše in daljše pesmi v prostem verzu ter pesniške oblike. Krajše so večinoma impresije in nastanejo v zrenju narave – rože, drevesa, vremenskega pojava – ter se potem razvijejo v podobo širše življenjske izkušnje (Ptica iz črnih zvezd). V daljših pesmih je jezik spleten iz slengizmov, žargonskih izrazov in močno poetiziranih prebliskov, s čimer želi »ponazarjati mnogoplastnost življenja«. Soneti in nekatere druge metrično strogo določene pesniške oblike pa beremo v zbirkah Na temnem pragu upa in Arie Antiche.
»Berglesove pesmi v tej zbirki so poezija o iskanju Boga in poezija o njegovem razodevanju prek lepote in dobrote ustvarjenih bitij. Je poezija samotnega iskanja, kjer na vprašanja o božjih skrivnostih odgovarjajo drevesa, trave, rosne kaplje. Toda hkrati je to poezija o pesnikovi osebni duhovni poti k Bogu in vizija konca te poti,« je v spremni besedi k pesniški zbirki Cirila Berglesa Tvoja roka na mojem čelu zapisal Matija Ogrin. V zbirki Noč, nato še dan je upodobil potrebo po izrekanju resnice o svojem zemeljskem in duhovnem bivanju. Gre za kratek, prijetno berljiv renesančni humanistični spis o človekovem dostojanstvu.
V zbirki Nebo iz zemlje so izbrane pesmi argentinskega pesnika Francisca Louisa Bernardeza. Znan je po ljubezenski liriki, v tekočem modernističnem jeziku pa je napisal več poglobljenih religioznih pesmi. Svojo poezijo gradil na globokih duhovnih, verskih občutenjih in doživljanju. Najbolj je on sam, ko je zanemarja rimo, a ne ritma in piše pesmi, sestavljene iz štirih ali petih kitic, v kateri ima vsaka kitica deset verzov, vsak verz pa je sestavljen iz dvaindvajsetih zlogov.
Španski literat Miguel de Unamuno je v poeziji obravnaval duhovno tesnobo in bolečino, ki jo je povzročal božji molk, čas ter smrt. V zbirki Velazquezov Kristus se v njegovih pesmih potrjuje volja po verovanju, ki si želi, da Kristus s svojo močjo na vse ljudi prenese svojo božansko človeškost, da bi bila ta skrivnost razumljivejša.
Poezija zunaj zbirk
Jeremija Kalin (Tine Debeljak): Velika črna maša za pobite Slovence
Tine Debeljak je že z psevdonimom Jeremija Kalin nakazal na svetopisemsko izročilo, na katerega se je oprl v delu, sicer pa je posegel tudi v mitološkost in teologijo. »V zavesti, da je pokop mrtvih začetek človeške civilizacije se Debeljak v želji za to temeljno dostojanstvo vseh žrtev upora proti okupatorju in revolucije v 2. svetovni vojni opira na predkrščansko, mitološko duhovno plat,« je povedala Marija Stanonik.
p. Pavle Jakop: Potapljanja
Frančiškan Pavle Jakop bralca s pesemskimi besedili opogumlja za svobodo življenja in ljubezen, ki se brezglavo izstreli v višine in tudi potopi v neraziskane globine ter se napaja iz bližine Boga in bližnjega. »Svoje meditacije Pavle Jakop zapisuje kot veliki svečenik slovenske besede,« je v spremni besedi zapisal Edvard Kovač. Meditacije p. Pavleta pomagajo pri zorenju, svetlijo naše temine srca in duše, plemenitijo in potrdijo naše izkušnje in preizkušnje v močnem duhu vere. Vsaka pesem je tudi iskrena osebna molitev. V intervjuju s p. Pavlom Jakopom si preberite, kako sam gleda na poezijo.
Rade Krstič: Iskre časa
Brati resnično poezijo pomeni »biti nekje, kjer še ni bilo sveta«. Tako se začenja knjiga Iskre časa, antologija enega najmočnejših slovenskih lirikov v zadnjih desetletjih, Radeta Krstiča. In ta visoka napetost doživljanja preveva njegove izbrane pesmi od prve do zadnje; v nenehni bližini smrti se oglaša slutnja onstranstva, bolečina je ognjeno znamenje odrešitve v lepoti besed. Knjiga izjemno čiste, čustveno nabite, neposredne in obenem vrhunsko intelektualne poezije.
Lojze Grozde: Pesmi in proza
V knjigi so poleg proznih besedil zbranih tudi pesmi 153 pesmi mučenca Lojzeta Grozdeta. Objavljene so bile v dijaških glasilih Izvir, Plamen in Christophoros, Strletovi knjigi o Grozdetu in v poznejšem tipkopisu. Tematike so različne: od domovinskih, narodnostnih, verskih molitveno-izpovednih, marijinih majniških in drobnih pesmi do dekliške in ljubezenske tematike, pesmi o naravi in letnih časih, zbirko pa sklepajo priložnostne in razigrane pesmice. Knjiga je dragoceno darilo in hkrati prisrčno vabilo: kvišku srca!
Jana Poljanšek: Ljubezni moje duše
Jana Poljanšek o svojih pesmi pravi, da prihajajo iz duše. Nanašajo se na človeka, ko se ta dotakne srca, in na Boga, ko se On dotakne duše. »Živeti, delati in ustvarjati z veseljem, kajti potem ni težko narediti kaj dobrega za drugega, biti živa priča Kristusa, kristjan po srcu in duši.« Berta Golob je v spremni besedi zapisala, da se v poeziji Jane Poljanšek razkrivata »človeški in božji obraz, ljubezen, razodetje vsega. Ivan Sivec pa v njej vidi utrinke »tistih malih ljubezni, ki jih nosi v sebi prav vsak človek, marsikdo pa jih ne zna nikoli odkriti,« jo je lepo označil Sivec.
Anton Gričnik: Jurij Vodovnik: Pesmi
Anton Gričnik zbral vse doslej znane Vodovnikove pesmi, vključno s tistimi, pri katerim je njegovo avtorstvo vprašljivo. Poleg pesmi je podal tudi kronološki prikaz stanja pesmi, virov in literature. Vodovnikovi verzi so mnogokrat izpovedi biblično in ljudsko navdahnjene pobožne verujoče duše, je v recenziji zapisal Jože Zadravec. »Iz dragocene zakladnice zbranih pesmi in drugih spremnih besedil odseva preprosta, jasna, pregledna, z etosom krščanskega slovenstva prečiščena duša slovenskega človeka v pohorski različici.«
Vladimir Kos: Najlepši ženi
»V tej zbirki se pesnik zopet potaplja v svet splošne človeške tematike pa tudi prav slovensko-religiozne. Ob moderni dikciji prinašajo te pesmi, in to morda celo bolj kot poezija njegovih dosedanjih zbirk, ozračje, v katerem se pesnikova individualna nota staplja z univerzalnostjo,« je v spremni besedi zapisal Zorko Simčič. V zbirki je 31 šmarničnih pesmi, 12 roških elegij, 7 oktobrskih v slogu »tánka, 35 rožnovenskih v slogu »háiku«in 15 pesmi hvaležnega veselja (z dvema za uvod).
