Založba ZRC je izdala vrsto zanimivih knjig: o Plečniku, Koprivi na Krasu, porabskih pravljicah in o reševanju judovskih otrok med vojno preko Slovenije.

Jože Plečnik. Arhitektura večnosti

Znanstvena monografija Jože Plečnik. Arhitektura večnosti (Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta) je življenjsko delo nekdanjega predstojnika Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU dr. Damjana Prelovška. Zajetna knjiga predstavlja najpopolnejši prikaz in analizo opusa največjega slovenskega arhitekta. Gre za razširjeno in posodobljeno različico monografije Josef Plečnik (1872–1957). Architectura perennis, ki je po nemški doživela tudi angleško in italijansko izdajo pri pomembnih evropskih založbah ter predstavlja temeljno referenčno delo za raziskovanje Plečnika, medtem ko v slovenščini zdaj delo beremo prvič.

V knjigi je na podlagi najrazličnejših arhivskih virov predstavljeno arhitektovo življenje, analiza uresničenih in neuresničenih stvaritev pa njegovo delo umešča v širši kontekst sočasne evropske arhitekture. Knjigo, s katero Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU hkrati obeležuje Plečnikovo leto ter sedemdeseto obletnico ustanovitve Sekcije za zgodovino umetnosti, predhodnice inštituta, odlikuje tudi bogato slikovno gradivo.

Slavno županstvo v Koprivi

Knjiga Božidarja Premrla Slavno županstvo v Koprivi. Zgodovina iz turna Sv. Elije obsega dve knjižni enoti: kritično izdajo dokumentov iz arhiva nekdanje krajevne občine Kopriva na Krasu s spremno študijo in dopolnitev knjige Kraški kruh o tamkajšnjih kamnolomih in kamnarjih, ki je izšla leta 2016. V prvem delu je objavljeno občinsko arhivsko gradivo od srede 19. stoletja, ko je bila občina ustanovljena, do začetka prve svetovne vojne. Umeščeno je v takratno politično in upravno-pravno ureditev avstrijskega Primorja in osvetljeno s pravnimi predpisi, ki so urejali različna področja delovanja občin. Številni dokumenti z raznovrstnih področij v občinski pristojnosti so navedeni v zvestem prepisu, ostali pa v povzetkih.

Knjiga je odličen prikaz odnosa med upravnimi organi (občino) in prebivalstvom. Drugi del vsebuje nova odkritja o občinskem kamnolomu in krajevnih kamnarjih. Pomembna novost je oris apneničarske dejavnosti s poudarkom na kastavskih apneničarjih, ki so v 19. stoletju prihajali žgat apno na območje Koprive. Na koncu so preglednice o koprivskih družinah, županih, duhovnikih, učiteljih, ledinskih imenih ter slovar starinskih in narečnih izrazov. S tako pestro vsebino je knjiga še en pomemben prispevek h krajevnemu in regionalnemu zgodovinopisju, pravni zgodovini in zgodovini kamnarstva na Krasu.

Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju

V knjigi Pripovedno izročilo Slovencev v Porabju (Inštitut za slovensko narodopisje) so zbrane porabske pravljice in povedke, ki jih je leta 1970 na magnetofonske trakove posnel Milko Matičetov. Gradivo je bilo več desetletij spravljeno v arhivu Inštituta za slovensko narodopisje ZRC SAZU v Ljubljani. Šele s pomočjo porabskih strokovnjakov, ki narečne govore dobro poznajo in obvladajo, jih je bilo mogoče pripraviti za natis. Predstavljenih je 238 pripovednih enot, prepisanih v poenostavljeno narečno transkripcijo in prestavljenih v knjižno slovenščino.

Besedila so objavljena tudi v knjižnem jeziku, dve pripovedi pa sta kot primer prepisani v fonetični dialektološki transkripciji. Dodana je zgoščenka s tonskimi posnetki trinajstih pravljic in povedk v obeh različicah porabskega narečja (števanovskem in gornjeseniškem). V uvodnem delu so spremne študije, v katerih je predstavljen razvoj pripovedne kulture porabskih Slovencev, njihov jezik ter pripovedovalci, ki so Milku Matičetovemu pripovedovali pravljice in povedke. Opozorjeno je na razlike med posameznimi krajevnimi govori, na koncu pa je dodan še slovarček porabskega besedja in povezava na mednarodne pravljične tipe. Knjiga ohranja porabsko pripovedno izročilo, obenem pa oživlja porabsko narečje in ga približuje mladim.

Joškovi otroci

Knjiga Joškovi otroci. Beg in alija skozi Evropo, 1940–1943 (Inštitut za kulturne in spominske študije; v izvirniku Joškos Kinder. Flucht und Alija durch Europa, 2006), je pričevanje Josefa (Joška) Indiga (1917–1998), v času druge svetovne vojne komaj malce več kot dvajsetletnega hrvaškega Juda in mladinskega cionističnega vodje v organizaciji Mladinska alija, ki jo je vodila znamenita Recha Freier. Otroci, ki jih je reševal, so bili iz različnih držav srednje in vzhodne Evrope, stari do 18 let. Indig jih je od leta 1940 skušal spraviti na varno v Palestino. A se je pot, ki bi morala voditi čez Jugoslavijo in preko Grčije, nekoliko zavlekla – tako močno, da je trajala vse do leta 1943, ko se je naposled z rešitvijo v Švico srečno razpletla.

Indig je vse prestale preizkušnje opisal kmalu po koncu vojne. Med drugim so se leto dni skrivali v lovskem dvorcu na Lesnem Brdu pri Horjulu, od koder so se preselili v vilo Emmo v italijanskem mestecu Nonantola. Zato je ta znamenita epizoda reševanja judovskih otrok dobila ime otroci Vile Emme, četudi se je odvila tudi v Sloveniji, saj vključuje tudi edinstveni pogum slovenskega pravičnega med narodi, Uroša Žuna, ki je del Joškovih otrok, beguncev na slovenski meji, rešil pred prepovedjo vstopa v Jugoslavijo.

Raziskovanje slovenskega izseljenstva

Zametki znanstvenega preučevanja slovenskega izseljevanja segajo v čas pred prvo svetovno vojno, ko je pojav dosegel svoj zgodovinski višek. V tridesetih letih 20. stoletja je preučevanje izseljenske tematike dobilo akademsko podlago in teoretično utemeljitev v okviru ljubljanske univerze. Sistematično raziskovanje slovenskega izseljenstva se je intenzivneje razvijalo od šestdesetih let dalje, se tematsko razvejalo in postalo področje sodelovanja raznih znanstvenih disciplin. V tem procesu je v osemdesetih letih zaživel tudi današnji Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU. K sodelovanju pri knjigi Raziskovanje slovenskega izseljenstva. Vidiki, pristopi, vsebine, ki so jo pripravili ob jubileju inštituta, so bili poleg njegovih članov povabljeni še nekateri drugi raziskovalci migracij, posebno pripadniki mlajših generacij, ki poglabljajo in razširjajo tradicionalne raziskovalne vsebine, jih obravnavajo z novih zornih kotov in pri tem preizkušajo nove raziskovalne pristope. Knjiga tako prinaša pregled dosedanjega dela Inštituta na področju raziskovanja slovenskega izseljenstva ter izbor prispevkov o nekaterih tematikah in vprašanjih, ki so danes v ospredju zanimanj preučevalcev slovenskih migracij.