Foto: Vid Ponikvar

Misel na smrt, minevanje in končnost življenja človeka že od nekdaj vznemirja. Od nekdaj išče zdravilo za smrt in eliksir življenja. Sodobni sekularizirani človek, ki je izgubil vero v življenje onkraj smrti, še toliko bolj. Svoje upe zato polaga v razvoj znanosti, ki vsak dan obljublja več. Zdi se, da že skoraj stojimo na pragu zemeljske večnosti.

Katoliška Cerkev v današnji družbi velja za eno najbolj vnetih zagovornic svetosti in dostojanstva človekovega življenja in osebe od spočetja do naravne smrti. Življenje najbolj nemočnih brani pred njihovim prezgodnjim koncem (splav, evtanazija). S pojavom tehnologij za radikalno podaljševanje življenja in krioniko pa se ji odpira široko polje novih vprašanj in izzivov, povezanih predvsem z naravno smrtjo. Glede teh vprašanj se doslej še ni izrekla, zato jih bomo le malce osvetlili in nanizali.

Je večna mladost le znanstvena fantastika?

Čeprav se je človekova povprečna življenjska doba v zadnjem stoletju na svetu skoraj podvojila, vsakih šest let pa se v ZDA podaljša za eno leto, najdaljša možna življenjska doba vendarle ostaja nekje na meji 120 let. Premikanje tega mejnika navzgor večina ljudi uvršča v znanstveno fantastiko. A eksponentni razvoj in povezovanje vrste različnih tehnologij v zadnjih letih nakazujeta, da bomo morali o tem veliko resneje razmišljati.

Britanski gerontolog Aubrey de Grey navaja sedem vrst bioloških poškodb, ki jih povzroča staranje. Po njegovem mnenju bomo za vsako izmed njih prej ali pozneje našli načine, kako jih preprečevati do te mere, da se telo ne bo več staralo. Pravi, da obstaja 90-odstotna verjetnost, da si bo današnji desetletnik lahko izbral »večno mladost« in s tem preprečil svojo smrt zaradi dejavnikov staranja.

Leta 2013 so recimo poskusi z gensko terapijo (vnos genskih zaporedij v celico) na miših pokazali, da je mogoče njihovo najdaljšo življenjsko dobo na ta način povečati za 150 odstotkov.

V začetku letošnjega leta je ameriška zvezna agencija za hrano in zdravila (FDA) odobrila klinično študijo na ljudeh, s katero bodo preučevali učinke zdravila Metformin na različne bolezni, povezane s starostjo. S študijami na miših so nedavno ugotovili, da ta znana in zelo dostopna učinkovina za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 znatno (do 50 odstotkov) prispeva k povečanju maksimalne življenjske dobe.

Posebno pozornost pa raziskovalci namenjajo podaljševanju telomerov (zaščitnih »kapic« na koncih kromosomov), ki se s starostjo oz. deljenjem celic zmanjšujejo in tako na koncu povzročijo njihovo smrt oz. prenehanje deljenja. Leta 2015 je raziskovalcem uspelo proces skrajševanja telomerov obrniti ter jih podaljšati. Tako so celično linijo človeških celic »pomladili« in zasukali notranjo celično »uro« v nasprotno smer.

Eden glavnih argumentov zagovornikov podaljševanja življenja je ta, da ne gre toliko za hoteni cilj kot za stranski učinek medicine prihodnosti, v okviru katere bomo ljudem zmogli zagotavljati dobro zdravje ne glede na kronološko starost. Nasprotovanje dolgemu in zdravemu življenju bi tako pomenilo nasprotovanje dobro delujoči preventivni medicini za starostnike.

Zanimiv argument je tudi ta, da bi ljudje kot družba veliko pridobili, če bi starostniki z bogatimi izkušnjami in večdesetletno modrostjo lahko živeli še bistveno dlje in s tem bogatili družbo.

Poudarjajo tudi pragmatične vidike zdrave starosti: socioekonomski stroški skrbi za starejše bi bili manjši, kakovost njihovega življenja bistveno boljša, dlje časa bi lahko delali in se počutili koristne.

Mica in Nejc Škoberne

Celoten članek si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Judovske korenine krščanstva.