V torek, 12. aprila 2005, bo v Zavodu sv. Stanislava (Štula 23, 1210 Ljubljana - Šentvid) slovesno praznovanje 25. obletnice škofovskega posvečenja upokojenega ljubljanskega nadškofa in metropolita dr. Alojzija Šuštarja. Praznovanje se bo začelo z mašo ob 18. uri v kapeli Zavoda.

Somaševanja, ki ga bo vodil ljubljanski nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, se bodo udeležili tudi apostolski nuncij v Sloveniji msgr. Santos Abril y Castelló, mariborski škof in predsednik Slovenske škofovske konference msgr. Franc Kramberger, koprski škof msgr. Metod Pirih, pomožni škofje msgr. Jurij Bizjak, msgr. Andrej Glavan in msgr. Anton Stres ter upokojeni beograjski nadškof in metropolit msgr. Franc Perko, pa tudi upokojeni ljubljanski pomožni škof msgr. Jožef Kvas.

Voščilo slovenskih škofov



upokojeni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar

Ob 25-letnici upokojenega ljubljanskega nadškofa dr. Alojzija Šuštarja

Upokojeni ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar se je rodil 14. novembra 1920 v vasi Grmada nad Trebnjem, očetu Alojziju in materi Mariji, rojeni Kukenberger, kot prvi izmed desetih otrok. V tistem času je njegova rojstna vas spadala pod župnijo Dobrnič. Krščen je bil v isti župniji kakor pred 123 leti svetniški kandidat škof Friderik Baraga. Ko je v Trebnjem končal pet razredov ljudske šole, so ga starši zaradi izredne nadarjenosti in pridnosti poslali v Škofove zavode v Šentvid nad Ljubljano. Ta ustanova je pomembno zaznamovala njegovo življenjsko pot, saj je tam prebil osem let in leta 1940 tudi z odliko maturiral.

Po maturi je vstopil v ljubljansko bogoslovno semenišče in na Teološki fakulteti končal prvi letnik filozofskega študija. Jeseni leta 1941 ga je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman poslal v Rim v znani zavod Germanik, kjer je na bližnji papeški univerzi Gregoriani končal filozofske in teološke študije. 27. oktobra 1946 je bil v Rimu posvečen v duhovnika in je na praznik vseh svetih (1. novembra 1946) tam daroval novo mašo. Po dosegu licenciata iz filozofije in doktorata iz teologije je zaradi tuberkuloze po posredovanju prijateljev in dobrotnikov odšel na zdravljenje v Švico. V službo ga je sprejel škof v starodavnem Churu. Najprej ga je nastavil za kaplana v znanem letoviškem kraju St. Moritz (1949-1951), nato pa je dobil mesto profesorja filozofije in verouka na liceju Maria Hilf v Schwyzu (1951-1963). Leta 1963 so ga povabili v Chur, kjer je jeseni začel bogoslovcem predavati moralno teologijo. V letu 1968 je postal rektor nove Visoke bogoslovne šole v Churu, istega leta pa ga je škof Johannes Vonderach imenoval za škofovega vikarja.

V času bivanja v Švici je sprejemal vedno bolj odgovorne službe. Predaval je na bogoslovni šoli, veliko pa tudi na različnih tečajih za laike v Zürichu in Baslu in drugod v tujini: v Nemčiji, Avstriji, Italiji in Franciji. Poleg tega je opravljal mnoge druge službe: bil je referent za tisk pri Švicarski škofovski konferenci, predsednik Duhovniškega sveta za škofijo Chur, predsednik uredniškega odbora tednika Kirchenzeitung. Bil je tudi promotor sinode v Churu in skupne švicarske sinode leta 1972. Od 1971 do 1976 je opravljal pomembno službo stalnega tajnika Sveta evropskih škofovskih konferenc (CCEE) s sedežem v St. Gallenu.

Leta 1977 se je vrnil v domovino. 23. februarja 1980 je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa in metropolita, 13. aprila 1980 pa je v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja prejel škofovsko posvečenje.

Njegovo škofovsko geslo se glasi: »Božjo voljo spolnjevati«. Na dan škofovskega posvečenja pred petindvajsetimi leti je v zahvali po maši z izbranimi besedami povedal, kaj mu pomeni škofovsko posvečenje in hkrati nakazal svoj program. Med drugim je rekel: »Škofovsko posvečenje je vidno zakramentalno znamenje in potrditev za služenje Bogu in ljudem, za oznanjevanje evangelija in za življenjsko pričevanje. Božjo voljo spolnjevati mi bo geslo in edino veljavno merilo za vse moje vodstveno in pastoralno služenje v Cerkvi, za vse prizadevanje in delo za človeka ter za vse odnose do družbe in sveta. To pomeni zame odločenost in pripravljenost, da iskreno in skupaj z vsemi, ki so dobre volje in hočejo pomagati človeku, iščem Božjo voljo, tako iz evangelija in nauka Cerkve kakor iz znamenj časa in potreb ljudi ... Spolnjevati Božjo voljo mi torej pomeni, da si bom z vsemi močmi prizadeval za resnico, pravičnost, mir in ljubezen, svobodo in srečo, kakor nas uči naš Gospod Jezus Kristus v svoji velikonočni skrivnosti križa, vstajenja in novega življenja.«

V sedemnajstih letih škofovske službe se je na njegovo pobudo in prizadevanje marsikaj spremenilo tako v Cerkvi na Slovenskem kot v naši družbi. Razmere v Sloveniji so bile v letih njegove škofovske službe zahtevne: začel je v času totalitarnega sistema in spremljal počasen prehod v demokracijo. Stalno si je prizadeval, da bi bila Cerkev navzoča tudi v javnem življenju.

Znani so njegovi napori, da bi bil božič dela prost dan, da bi po domovih za starejše in v bolnišnicah ter v zaporih imeli možnost duhovne oskrbe. Pri tem je oral ledino, saj je te ustanove osebno tudi prvič obiskal in tam daroval sv. maše.

Iz izkušenj, ki si jih je pridobil v tujini, je dajal smernice za pastoralno delo v Cerkvi na Slovenskem in še posebej v ljubljanski nadškofiji. Med drugim je dal pobudo za pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije, čemur sta s svojimi zbori sledili tudi mariborska in koprska škofija; to je bila priprava na slovensko sinodo (plenarni zbor), ki jo je leta 1997 napovedal njegov naslednik, upokojeni ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode.

Ob birmah in drugih slovesnostih je obiskal večino župnij v nadškofiji. V času njegove škofovske službe smo maja leta 1996 doživeli prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Na njegovo pobudo je bila 20. junija 1983 v okviru Jugoslovanske škofovske konference ustanovljena Slovenska pokrajinska škofovska konferenca, ki je 20. februarja 1993 nadaljevala delo v samostojni Slovenski škofovski konferenci (SŠK). Bil je član in večkrat tudi član vodstva različnih mednarodnih komisij, svetov in odborov.

Znana so njegova prizadevanja pri osamosvajanju Slovenije, k čemur so veliko prispevale njegova poznanstva v tujini. Povezave, ki so se stkale, ko je bil v Švici in ko je deloval kot tajnik Sveta evropskih škofovskih konferenc, so mu pri tem veliko pomagale. Obdobje od leta 1990 naprej je bilo zelo razgibano. V tem času je prišlo do plebiscita, razglašena je bila samostojna Republika Slovenija, zgodila se je desetdnevna vojna, prišlo pa je tudi do mednarodnega priznanja naše samostojnosti. Nadškof Šuštar se je ves čas dejavno vključeval v to dogajanje, še posebej v vojni za Slovenijo. Tedaj je bilo v tujino poslanih zelo veliko sporočil (faksov), sprejemal pa je tudi različne tuje delegacije. Uporabljal je osebna (mednarodna) poznanstva, da bi tako pripomogel k čimprejšnjemu končanju vojne. Nadškofova državotvorna dejanja so izrednega pomena za nastajanje samostojne države Slovenije in za oblikovanje njene identitete.

V samostojni demokratični Sloveniji se je več dogodkov odvijalo po nepredvidljivi poti: neuresničevanje zakonov (npr. denacionalizacija), brezplodni pogovori v Krovni komisiji, ki so jo sestavljali predstavniki države in katoliške Cerkve, problem šolstva, prenehanje izhajanja alternativnega dnevnika Slovenec. Vse to je dokaz, da smo bili tedaj še daleč od prave demokracije in da se velika večina politične elite ni hotela sprijazniti s tem, da je tudi Cerkev subjekt slovenske družbene stvarnosti. Nadškof Šuštar je bil kot človek, ki je dolga leta živel v urejeni moderni demokraciji, vedno človek dialoga. Veliko je dal na dano besedo, zato je bilo zanj še veliko težje, da so se vprašanja o odnosih med Cerkvijo in državo počasi in z malo volje ter pripravljenosti tudi dejansko reševala.

Nadškof Šuštar je veliko storil za promocijo Slovenije tudi kot predavatelj in udeleženec na različnih mednarodnih srečanjih. Objavljal je tako v domačem kot tujem tisku ter izdal več samostojnih knjig. Iz obširne bibliografije naštevamo nekaj pomembnih naslovov: De caritate apud Joannem apostolum - doktorska disertacija (Rim 1951), Gewissensfreiheit - Theologische Meditationem (Einsiedeln - Zürich - Wien 1967), Friede als Auftrag (Luzern 1968), Prenova v Cerkvi (1980), Pismo slovenski mladini (1985), Na razpotjih časa (1986), Kako prav živeti (1988), Vest (1991), Katoličani na Slovenskem na prehodu v tretje tisočletje (1992), Sem komu odgovoren (1995), Prehojena pot - razgovori z Jelko Žmuc-Kušar (1990), Pogovor v vinogradu - Alojz Rebula se pogovarja z nadškofom Alojzijem Šuštarjem ob njegovi petinsedemdesetletnici (1995).

Ko je bil kot ljubljanski nadškof pred osmimi leti upokojen in je na njegovo mesto prišel nadškof dr. Franc Rode, se je preselil v Zavod sv. Stanislava v Šentvid nad Ljubljano. Svoje spomine na gimnazijska leta je v zavodskem zborniku takole opisal: »V Škofovih zavodih sem bil od leta 1932 do 1940 … Na zavod in gimnazijo imam najlepše spomine, posebno tudi na maturo. Včasih je bilo vse drugače kakor danes, razen tega, da smo imeli tudi takrat izvrstne profesorje, ki so bili vsi duhovniki, z dvema izjemama. (…) Hvaležen sem Bogu, da je prišlo do ponovne oživitve gimnazije, ker je bila velika nevarnost, da bi Zavoda sv. Stanislava ne dobili nazaj.«

Od upokojitve dalje se veliko posveča molitvi. Njegovo bivanje v Zavodu pomeni za dijake, študente in uslužbence velik blagoslov. Priljubljen je tako pri dijakih kot priuslužbencih. Živi z ustanovo in se rad udeležuje različnih prireditev.

Nadškof Šuštar je globoko duhoven človek, mož močne vere in zaupanja. Velik je v vdanem prenašanju trpljenja. Je zelo delaven, discipliniran in natančen. Zaveda se, da je težave mogoče reševati samo s pogovorom. Pri tem je jasen in odločen. Širina in odprtost za vse dobro sta značilnosti njegovega značaja, ki mu pomagata navezovati stike in graditi mostove med različnimi ljudmi in skupinami. Večkrat poudarja, da je optimistični realist.

Je preprost in potrpežljiv. Hvaležen je za vsako pozornost. Zase je skromen, do drugih pa velikodušen in darežljiv. Njegova osebnost se odlikuje po spoštovanju in pozornosti do vsakega človeka, po dobrohotnosti in razumevanju ter strpnosti. Posebno čuteč je do bolnikov in invalidov ter starejših ljudi in do vseh kakor koli trpečih.

»Bog nas ima rad, ker nam ga je dal in ga obdaril s tolikimi talenti,« je ob škofovskem posvečenju zapisal pokojni ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič (1911-1991). Bogu smo hvaležni za vse, kar nam je z njim in po njem podaril. Ko se ob 25-letnici njegovega škofovskega posvečenja z njim veselimo in mu čestitamo, prosimo Vsemogočnega Boga, naj ga na priprošnjo Device Marije še naprej ohranja in blagoslavlja njegovo življenje.