Nagovor novomeškega ordinarija, msgr. Andreja Glavana

Spoštovani apostolski nuncij, dragi sobratje v škofovski službi, spoštovani višji redovni predstojniki in predstojnice, spoštovane redovnice in redovniki in vsi navzoči, pozdravljeni na 33. redovniškem dnevu, ki je tokrat prvič v novomeški škofiji, ki ima za seboj dobro leto samostojnega življenja in delovanja. Vse pozdravljam tudi v imenu redovnic in redovnikov, ki delujejo v naši škofiji, še posebej v imenu dveh skupnosti, ki se srečanja ne udeležujejo, a so danes kljub temu tesno povezani z nami v edinosti in v molitvi in vas popoldne pričakujejo. To so sestre karmeličanke v Mirni Peči in bratje kartuzijani v Pleterjah. Tudi opatinja s. Katarina iz Nazarij se je po telefonu oglasila in v imenu obeh skupnosti v Nazarjah in v Dolnicah vse pozdravlja.

Skupna evharistija je danes priložnost, da se vam škofje zahvalimo za vaše služenje v naših krajevnih cerkvah, za vso zvestobo redovnim karizmam, za apostolsko delo in apostolat molitve in pokore v klavzurah. Verjemite, da se slovenski škofje in duhovniki tudi danes zavedamo resničnosti besed sv. Terezije Avilske, ki je v razburkanem 16. stoletju dejala: »Le kaj bi bila Cerkev brez redovnikov?« Enako se sprašujemo tudi danes: le kaj bi bila Cerkev brez redovnikov na področju svetosti, na vzgojnem, karitativnem in misijonskem področju? Ali kot je pred leti dejal Božji služabnik Janez Pavel II.: »Cerkev računa na neprestano predanost te izbrane vrste svojih sinov in hčera, na njihovo hrepenenje po svetosti in na njihovo navdušenje pri služenju. Na ta način se bo izpričala oživljajoča navzočnost Kristusove ljubezni med ljudmi.« (Janez Pavel II. članom Kongregacije ustanov posvečenega življenja in družb apostolskega življenja, 2001)

Kolikor bolj svet postaja sekulariziran, kolikor bolj se za Boga ne zmeni, ga odklanja ali se celo bori proti njemu, toliko bolj so potrebni ljudje, ki s svojo izbiro načina življenja postavljajo Boga na prvo mesto in bolj z zgledom kot z besedo pričujejo, da jim Bog in njegova ljubezen zadoščata za izpolnjeno in srečno življenje.

V današnjem zerotiziranem svetu je pričevanje, da »čistost razširi srce do mere Kristusovega srca … in usposobi ljubiti, kakor je On ljubil.« (Znova začeti pri Kristusu 22, CD 100) Prav tako da uboštvo »osvobaja suženjstva stvarem in umišljenim potrebam, h katerim nas sili porabniška družba, in pomaga znova odkriti Kristusa, edini zaklad, za katerega se splača živeti.« (Znova začeti pri Kristusu 22, CD 100)

Prav tako je v svetu, ki ga obvladuje miselnost o napačni svobodi in avtonomnosti, zelo pomembno pričevanje, da »pokorščina v polnosti izroča življenje v njegove roke, da bi ga uresničil On po Božjih načrtih in iz njega naredil mojstrovino.« (Znova začeti pri Kristusu 22, CD 100)

Tako življenje po evangeljskih svetih postane »živi spomin na življenje in delovanje Jezusa, učlovečene Besede.« (Znova začeti pri Kristusu 22, CD 100)

Sedanji sveti oče Benedikt XVI. je redovnim predstojnikom povedal, kaj je notranje bistvo posvečenega življenja: »Biti popolnoma Kristusovi tako, da postanemo stalna izpoved vere, nedvoumno oznanjevanje resnice, ki osvobaja od zapeljivosti krivih idolov, ki slepijo svet. Biti Kristusovi pomeni imeti v svojem srcu vedno prižgan živi plamen ljubezni, ki ga nenehno ohranja bogastvo vere, ne samo v času notranjega veselja, ampak tudi takrat, ko je povezano s težavami, z notranjo stisko in trpljenjem.«

Naj bo zadnja misel nekakšen most z leta Svetega pisma v leto družine. V evangeliju beremo: Ko so se Jezusu približali apostoli in rekli, da ga čakajo njegova mati in njegovi bratje, je odgovoril: »Moja mati in moji bratje so tisti, ki Božjo besedo poslušajo in uresničujejo.« (Lk 8,21) Vsak, ki živi evangeljske svete, živi Božjo besedo v najodličnejši meri. Tako lahko postaja oče in mati, ker, kakor rodi mati, lahko rojeva Kristusa v dušah.

Cerkev in vsi verniki, še zlasti pa možje in žene v posvečenem življenju, smo po Marijinem zgledu povabljeni k poslušanju, premišljevanju in življenju po Božji besedi. Tako lahko postajamo duhovni očetje in matere. Cerkveni očetje govorijo, da Kristus, Očetova beseda, raste v srcih vernikov kot v Marijinem telesu: »Vsaka duša nosi v sebi kot v materinem naročju Kristusa. Če je sveto življenje ne preoblikuje, je ne moremo imenovati Kristusova mati. Vsakič, ko vase sprejmeš Kristusovo besedo in ji daš obliko v svoji notranjosti in jo z meditacijo in molitvijo oblikuješ v sebi kot v materinem telesu, se moreš imenovati mati Cerkve.

Tudi sv. Pavel močno čuti, da je zaradi besede, ki jo je sejal v srca svojih, postal njihov oče: »Čeprav bi namreč imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov, v Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz.« (1Kor 4,15)

Dragi bratje in sestre! Z doslednim evangeljskim življenjem lahko postajamo očetje in matere in tudi duhovno rojevamo nove duhovne poklice, ki jih je vzbudil in navdihnil v srcu Bog. Naše škofije jih tako potrebujejo. Na ozemlju današnje novomeške škofije je bilo na primer v minulih 100-ih letih rojenih 446 redovnic in 84 redovnikov, ki so pripadali različnim redovom in nekaj sto škofijskih duhovnikov. Morda je to v primeru s celotno Slovenijo malo, a vseeno veliko, veliko več kot danes.

Potrudimo se, dragi bratje in sestre, da bomo postajali, kot pravi sv. Gregor Nazianški, v svetu svetilniki, oživljajoča moč ostalim ljudem, dovršene luči, stoječe pred veliko lučjo, zazrti v Gospodovo obličje in tako sposobni duhovne rodovitnosti.