Čebele so bile del programa Shuttle Student Involvement Project (SSIP) Experiment, v katerem je pri vesoljskem raziskovanju sodeloval pobudnik raziskave takratni 19-letni študent Tehnološkega inštituta v Tennesseeju Dan Poskevich. Njegova zamisel je bila preprosta, a precej nenavadna: primerjati satje, ki ga čebele zgradijo v običajni gravitaciji, s tistim, ki bi ga zgradile v vesolju.

Posadko, dodeljeno misiji STS-41C (STS-13), so sestavljali (z leve proti desni): Robert L. Crippen, poveljnik; Terry J. Hart, specialist misije; James D. Van-Hoften, specialist misije; George D. Nelson, specialist misije; in Francis R. (Dick) Scobee, pilot. FOTO: NASA

Kako bodo čebele gradile satje brez gravitacije?

Raketoplan Challenger je na misiji STS-41C poletel 6. aprila 1984 in se na Zemljo vrnil 13. aprila. Čebele so bile ves teden nastanjene v posebnem Bee Enclosure Module (BEM) na srednji palubi raketoplana. NASA je vnaprej določila, da bodo raziskovalci primerjali velikost, obliko, prostornino in debelino sten satnih celic. Ob čebelah v vesolju je bila za primerjavo na Zemlji tudi kontrolna skupina.

Zakaj je bilo satje sploh tako zanimivo? Čebele celice gradijo v značilni šestkotni obliki. Ta oblika omogoča učinkovito izrabo prostora in daje strukturi veliko trdnost. Poskevicha je zanimalo, ali bodo čebele brez običajnega občutka gravitacije še vedno znale ustvariti tako urejeno strukturo. NASA je v opisu eksperimenta zapisala, da bi primerjava lahko pomagala pri razumevanju gradnje podobnih struktur pri drugih družinah žuželk.

Bee Enclosure Module (BEM). FOTO: Nacionalni letalski in vesoljski muzej Smithsonian Institution

Matica odložila 35 jajčec

Prvi dnevi v vesolju za čebele niso bili povsem običajni. V mikrogravitaciji so imele težave z letenjem in so sprva trkale ob stene posebne komore. Nato so se začele prilagajati. NASA je ob koncu poleta njihovo vedenje opisala z besedami: »Številne dejansko letijo z enega mesta na drugo.«

In potem se je zgodilo tisto, zaradi česar je poskus postal tako zanimiv: čebele so začele graditi satje. Po končanem približno tedenskem poletu so v vesolju zgradile okoli 200 kvadratnih cm satja. NASIN tehnični povzetek navaja tudi, da je matica v novozgrajeno satje odložila 35 jajčec. Čebele so v satju shranjevale tudi sladkorni sirup.

NASINO tehnično poročilo. FOTO: Zajem zaslona

Še bolj zanimivo je, da čebele niso bile omejene zgolj na plazenje po površinah. Raziskovalci so opazili, da so lahko hodile, lebdеle in letele, nekatere pa so se med seboj povezale tudi v verigo, dolgo približno 25 cm.

Čebele v vesolju preživele z razmeroma nizko smrtnostjo

Znanstvena raziskava, objavljena leta 1985 v reviji Apidologie, je ugotovila, da so gostota celic, njihova globina, premer in debelina sten podobni s tistimi na Zemlji, vendar najbolj se je razlikovala njihova orientacija: v mikrogravitaciji celice niso bile dosledno nagnjene v isto smer kot na Zemlji.

Poskus je imel še en zanimiv rezultat. Čebele so v vesolju preživele z razmeroma nizko smrtnostjo, matica pa je nadaljevala z odlaganjem jajčec. Jajčeca sicer po vrnitvi na Zemljo niso preživela prenosa v običajen panj, vendar je že samo dejstvo, da je matica v mikrogravitaciji odlagala jajčeca v novo zgrajeno satje, pokazalo, da vesoljsko okolje ni povsem ustavilo njihovega običajnega vedenja.