V nicejsko-carigrajski veroizpovedi nastopata v zvezi s Kristusom poleg vrste preteklikov (»bil je spočet, trpel, od mrtvih vstal«) tudi dva prihodnjika: »prišel bo v slavi sodit žive in mrtve« ter »njegovemu kraljestvu ne bo konca«.

Prihodnjik »prišel bo« torej izraža versko resnico, enakovredno vsem drugim, izraženim v veroizpovedi. Če hočeš biti kristjan, moraš verjeti tudi v nekaj prihodnjega, v Kristusov prihod. Tako krščanstvo postane vera pričakovanja, vera prihodnosti.

Vse od apostolskih časov (spomnimo se radovednosti Pavlovih Solunčanov …) se krščanska zavest sprašuje, kdaj bo napočil tisti skrivnostni dogodek. A sprašuje se umirjeno, brez bolestne napetosti, ki je značilna za vrsto ločin. Ni si na primer mogoče predstavljati, da bi se kakšna škofovska sinoda v Rimu ukvarjala s časom Kristusovega prihoda. Vsekakor v Pismu stoji, da bo Kristus prišel kot tat, in sicer takrat, ko se bo svet zazibaval v občutje miru in varnosti. Kdaj, pomeni lahko jutri in...