Od tedaj dalje je pri nas vse obrnjeno na glavo. Jaz padam iz ene depresije v drugo, otroci pa me, kar šele v zadnjem času bolj opazim, samo s strahom in velikim nemirom opazujejo in čakajo, kaj se bo še zgodilo. Priznam, zelo me je strah praznikov, saj samo jočem …

Pravite, da ne pričakujete objave, ker je pisem s podobno vsebino veliko. Res je. Obenem je tudi vsaka bolečina enkratna. Vaš svet se je po moževi smrti povsem spremenil. Od takrat so vsi vaši dnevi polni solza in brez prave tolažbe. Bližnje praznike bi najraje kar preskočili. Še huje je kot lani. Tedaj ste bili pretreseni ob izgubi in niste niti prav vedeli, kaj se okrog vas v resnici dogaja. Letos je drugače. V polnosti doživljate krutost izgube in bolečino moževega odhoda. Ljubili ste ga, mu bili zvesti, mu poklonili svoje najlepše in najboljše. Sedaj ga ni več. Ne morete mu povedali, kako hudo vam je.

Predstavljam si, da so vaši dnevi temni in prazni. Ne znajdete se. Časa imate na pretek. Razen...