Bil je v svoji trgovinici v enem izmed begunskih taborišč, ko so vanjo vdrle milice na kamelah in konjih. »Strah me je bilo. Bal sem se, da me bodo ubili,« pove Ishmael Idriss. »Zapiral sem trgovino, ko so prišli. Eden izmed njih je streljal. Zbežal sem stran.« Žena in otroci so bili ta čas v hiši. Tudi oni so v strahu zbežali in se razgubili v množici, ki so jo milice ustrahovale s streljanjem. Ko sta se pozneje z ženo končno srečala, sta pogrešala enega izmed njunih trinajstih otrok. Obupano sta iskala sedemletnega sina in spraševala vse naokoli, ali ga je kdo videl. Ampak vse je bilo zaman, Adama ni videl nihče.

V četrtek, 26. januarja, so milice vpadle v begunsko taborišče Ton Kittir, kjer je našel zatočišče tudi Ishmael s svojo družino. Ni mu preostalo drugega kot beg. Žena Amona je bila doma. Njunih trinajst otrok se je igralo, ko so vpadle milice. Vojaki so vihteli orožje in začeli streljati v zrak. Vladala je velika zmeda.

Amona je poskušala priklicati vs...