Sem Katarina, stara sem 23 let. Sem gluha od rojstva. Ko sem bila majhna, nisem razumela, zakaj moram iti k maši, če ne razumem, kaj pravi žup­nik. Najraje sem gledala na stropu kakšno sličico, pa mi ni bilo dolgčas. Večkrat sem mislila, da je čisto brez smisla, da hodim.

Ko so starši izvedeli, da obstaja tudi verouk za gluhe, sem se tega razveselila. Včasih je bila maša in srečanje gluhih le za veliko noč in božič, zdaj pa je vsako nedeljo v Šiški tolmačica. Zelo vesela sem, da se je kaplan Edi Strouhal sam odločil, da pomaga gluhim, da vsi lahko kretamo pri maši in ko molimo. Taka maša je konec vsakega meseca (razen poleti je ni), da se lahko razumemo med seboj in z Bogom.

Vem, da se ljudje bojijo gluhih, ker ne razumejo naše govorice. Ko sem šla nekoč na sprehod, me je neka gospa vprašala za ulico. Pripravljena sem ji bila pomagati. Povedala sem, da sem gluha, in jo prosila, če lahko p...