Vedno znova ugotavljam, da se mnogi ljudje sploh ne znajo in ne upajo pogovarjati z invalidi. Včasih se dogajajo stvari, ki so naravnost žaljive. Ne vem, ali se ljudje tega sploh zavedajo. Pa bi bilo prav, da bi se in da bi o vsem tem tudi več razmišljali. Sami bi kot ljudje pri tem pridobili.

Invalidka na vozičku, dobrih deset let mlajša od mene, zelo bistra in vsestransko aktivna, mi je pripovedovala, kaj se je že velikokrat zgodilo njej in njeni prijateljici, ki jo spremlja. Ženska, ki sta jo srečali, se je obrnila k spremljevalki in jo vprašala, kako je z invalidko, kako se počuti, kaj počne in podobno. Ni vprašala invalidke, ampak kar mimo nje spremljevalko. Če bi se to zgodilo enkrat, bi človek pač rekel, da se dogaja tudi kaj takega. Ampak nekaj podobnega se je zgodilo večkrat, ob srečanju z različnimi ljudmi. Kot da se ljudje bojijo neposrednega srečanja z invalidom in kot da je to zanje čisto...