Za orglami na koru je lepo srečanje ob oltarju bogatil David Preložnik. Pobudo, da počastijo spomin na pokojne profesorje in sošolce z mašo, je dal Franci Grobelšek.

Spomin na pokojne profesorje in sošolce so počastili s sveto mašo v celjski stolnici. FOTO: Jože Potrpin

Rojeni leta 1946 so bili posebna generacija šolarjev. S prvotne nižje gimnazije so morali po reformi leta 1958 prestopiti v osnovno osemletko in šele nato v resnici začeti štiriletno gimnazijo. Bilo jih je osem razredov, štirje, ki so imeli pouk dopoldne, to so bili Celjani, štirje popoldne, to so bili vozači. Maturo je skupno opravljalo okoli dvesto dijakov. Maturantskega plesa ni bilo, ker je veljal za buržujsko navado, izlet pa so lahko organizirali.

Stolni župnik Linasi je zbranim čestital za 60. obletnico mature. FOTO: Jože Potrpin

Povabim vas, da vso to prehojeno pot, vse te spomine, ki jih boste danes zagotovo na novo osvežili, oplemenitili z dodatnimi, položimo na Gospodov oltar.

Stolni župnik Linasi je uvodoma zbranim slavljencem pri maši najprej čestital za 60 let mature. »To vam je bilo dano. Povabim vas, da vso to prehojeno pot, vse te spomine, ki jih boste danes zagotovo na novo osvežili, oplemenitili z dodatnimi, položimo na Gospodov oltar. Se spomnimo vseh vaših pokojnih profesorjev in profesoric, sošolcev in sošolk, ki jih ni več med vami in so že v objemu duhovnega sveta, nebes. Njihovo potovanje je zaključeno, mi pa smo tukaj in sedaj. Naj bo ta sveta maša hvaležen spomin za vse, kar je bilo, pa tudi zahvala za to, kar ste, in prošnja tudi v bodoče, v iskreni molitvi drug z drugim, drug za drugega.« Ob koncu mašnega nagovora pa jim je zaželel »veliko spodbudnih besed drug drugemu, veliko veselja, obujanja spominov, tistih lepih in dobrih, pa tudi božjega žegna, zdravja, poguma in moči. Naj Gospod blagoslavlja, da se srečamo tudi čez pet, deset let ob 70. obletnici mature.«

Zaprosili smo jih, da tudi za Družino zaupajo, kako so doživeli mašo, kaj jim pomeni praznovanje tako visoke obletnice in same mature, kako se spominjajo profesorjev, sošolcev.

Franci Grobelšek:

FOTO: Jože Potrpin

Pri organizaciji maše smo imeli kar malo zadrege, ker smo bili tudi pri tej stvari, kakor vsepovsod, razdeljeni na pol. Bili smo vztrajni in uspeli smo. Dokaz temu je bila lepa maša z našo prisotnostjo. Veseli smo tega in želja je, da bi ta duh oplemenitil tudi ostale za nami, da se okorajžijo, na ta način poklonijo svojim pokojnim profesorjem in sošolcem. 

Med našimi profesorji, ki so bili takrat eni najboljših, prav tako razredniki, smo imeli tudi zelo verne, ki pa so morali vero skrivat. To je še ostalo med njihovi potomci. Mi moramo to preseči, biti ponosni. Vera je nekaj velikega.

Matura je bila velik dogodek za tiste čase. Kot sošolci smo imeli lepe odnose. Nobene ideologije ni bilo med nami.

Alenka Marija Musek:

FOTO: Jože Potrpin

V gimnaziji sem se pisala Sirk. Na današnji dan čutim hvaležnost, veselje, ljubezen, samo lepo. Cele mature se ne spominjam, ker mi ustnega dela ni bilo treba opravljati.

Vse po vrsti, profesorje in sošolce, imam v najlepšem spominu. Plemenit, lep odnos je bil med nami. Profesorji so bili zelo izobraženi, urejeni ljudje, tako da so nam bili res vzor. Tudi moj oče je bil profesor, toda ne na tej gimnaziji. Prav tako so bili za vzor sošolci. Prijatelji smo še danes in se dobivamo vsako leto. V razredu nas je bilo šestindvajset. Na maturantskem izletu smo bili v Sarajevu, Dubrovniku, Splitu. To so bila izredno lepa leta, ko sem srečala v gimnaziji tudi svojo ljubezen, saj ljubezen je vedno ljubezen, in se poročila. Letos bo že sedeminpetdeset let najine poroke. V tistem času je teklo vse idilično, drugače kot danes pri mladih. Nikogar ne obsojam, pomembno je, da se imajo ljudje radi.

Andrej Grum:

FOTO: Jože Potrpin

Izhajam iz družine, kjer so bile tri generacije pred mano glasbeniki, skladatelji, izvajalci itd. Tudi jaz sem se pod vplivom staršev, bila sta profesorja takoj po vojni na gimnaziji v Murski Soboti, zaljubil v klasično glasbo, ampak ne v mladosti, ampak pri petdesetih letih.
Današnji praznik mi pomeni povratek v mladost, ko se srečam s sošolci. Se preslikam nekako v obdobje, ki smo ga skupaj živeli, bili mladi, malo drugače razmišljali. Ko se selim v tisto obdobje, ne opazim, ne čutim, da sem šestdeset let starejši, ampak me spremlja tisti pristni, mladostni občutek. To mi je izredno drago in zelo rad pridem. Žal je že tudi nekaj pokojnih. Naj jim bo topla, mirna zemlja. Dostikrat se o njih pogovarjamo in obujamo spomine, ko so bili še z nami. Žal, vsako leto se kakšna zadeva zgodi, in nas je vedno manj, kar pa nas mogoče še bolj povezuje. Mi, ki smo se preselili v Ljubljano, se srečujemo ad hoc v okviru t. i. ljubljanskega krožka, okoli sedem nas je takih.