V času počitnic in dopustov si za spremembo namesto žgočih skrbi morda lahko privoščimo lahkotnejše kramljanje o strokovno mikavnih, za preživetje in uveljavljanje slovenščine pa vendarle manj usodnih jezikovnih vprašanjih, npr. o drobencljanju pri urejanju rabe predlogov. Če odmislimo neartikulirane zvoke ter medmete kot njihove artikulirane jezikovne ustreznike, velja načelo, da vsaka slovenska beseda obsega vsaj en zlog, in ker je nosilec zloga samoglasnik, to pomeni, da ima vsaka (nemedmetna) beseda vsaj en samoglasnik – razen treh izjem. Izjeme so tako imenovani nezložni predlogi: v, z/s in k/h. Ker so brez samoglasnika, je njihova zvočnost neizrazita oziroma nestanovitna, odvisna od položaja v glasovni verigi, tako da imajo po več izgovornih (in deloma tudi pisnih) različic. O različicah predloga v in o težavah z njimi sem tu že pisal pred slabim letom. Ponazoril sem jih z zgledi iz cerkvene rabe, seveda pa je gradiva več kakor zadosti tudi na drugih področjih javnega sporazumevanja; težave z v-jem je imel celo napovedovalec (poklicni igralec) na sklepni slovesnosti lanskega Borštnikovega srečanja, neupravičeno dodajanje polglasnika (priti və mesto ipd.) pa sem kot spakljivo poudarjanje tega predloga ali kot že zarjavelo razvado slišal tudi iz nekaterih šolniških ust. Nekoliko redkejša razvada z neupravičenim dodajanjem polglasnika se vleče pri rabi predlogov z/s in k/h (npr. priti zə materjo, priti kə materi).