Papeža Frančiška ne poslušam zmeraj z enako pozornostjo. Raje kot papeža, uradnega voditelja Cerkve z uradnimi nagovori in dokumenti, ga poslušam kot škofa rimske škofije, ko se razgovori s tamkajšnjimi cerkvenimi skupnostmi. Še najraje pa poslušam njegove homilije, se pravi krajše pridige pri dnevni jutranji maši v Domu sv. Marte. Zdi se mi namreč, da je v tistih pridigah najbolj sproščen, da mu tako rekoč v njih najbolj uhaja njegova karizmatična evangeljskost.
Zdi se mi vredno opozoriti na enega teh njegovih stranskih nastopov, katerih vsebina je podana v naslovu tega sestavka.

V tem nagovoru je papež Frančišek z vrsto primerov pokazal, kako Bog ni bil spektakularen, se pravi hrupno razkazovalski. Ne v stari ne v novi zavezi. Da je božji slog tišina in ponižnost. Tu smo na enem tistih področij, kjer se božji slog bije s slogom tega sveta, ki ga je sama razkazovalnost in propaganda. V manjši narodni skupnosti, kakor je slovenska, se ta razkazovalni gon v človeku...