Ivan Jurkovič se je rodil 10. junija 1952 v Banjaloki pri Kočevju, v duhovnika pa je bil posvečen pri 25 letih v Ljubljani. Ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar je v njem prepoznal talente za diplomatsko službo. Po diplomatskem izobraževanju na Papeški cerkveni akademiji v Rimu je na Papeški lateranski univerzi leta 1988 doktoriral iz cerkvenega prava. Kot apostolski nuncij je med letoma 2001 in 2016 deloval v državah, ki so danes v središču pozornosti, v Belorusiji, Ukrajini in Ruski federaciji. V Rimu so mu vseskozi priznavali odlično poznavanje slovanskega vzhoda. Z njegovim službovanjem v Rusiji je sovpadlo srečanje med papežem Frančiškom in patriarhom Kirilom na Kubi. Od 2016 do 2021 je zastopal papeža in Sveti sedež kot stalni opazovalec pri Združenih narodih v Ženevi in številnih drugih agencijah in organizacijah. Lani ga je papež imenoval za nuncija v Kanadi, državi, ki ji Vatikan trenutno posveča precejšnjo pozornost zaradi odzivanja na odkritje različnih oblik zlorab nad štiri tisoč indijanskimi otroki v internatskih šolah v 19. stoletju, papež pa bo Kanado tudi obiskal od 24. do 30. julija. Nadškof Jurkovič ima tako trenutno polne roke dela s pripravami na obisk.

Mogoče je včasih diplomatska dejavnost povezana z zunanjim bliščem, prepoznavnostjo, mogoče tudi z nekaterimi specifičnimi sposobnostmi. Vendar pa mene ne zanima nič drugega kot to, da bi sam in tudi drugi okoli mene postali boljši ljudje, seveda tudi boljši kristjani. (Ivan Jurkovič)

Imenovanje sprejel v nekaj minutah

Imenovanje v Kanadi je Jurkovič podobno kot druga imenovanja, kot je dejal za Radio Ognjišče, »sprejel z najkrajšim časom razmišljanja«, saj naj bi bila »božja pota naša pota«. »Časi so takšni, kot so bili vedno – niso enostavni. Ampak za Cerkev so časi verjetno vedno isti tudi zato, ker je Božja milost vedno z nami. In tam, kjer je bolj potrebna, je te božje milosti tudi več,« je dejal, ko se je odpravljal v kraje, kjer je pred njim že hodil naš svetniški rojak Friderik Baraga.

Ko msgr. Jurkovič, naslovni nadškof Krbave, opisuje poslanstvo nuncija, se zdi, da opisuje prav sebe: »V vsakem primeru je to cerkveni človek, ki prihaja zaradi Cerkve in zaradi graditve odnosa z državo. To, kar prinaša s sabo, niso ne vem kakšne rešitve ali genialne deje, ampak neka želja, da bi prinesel, kot pravijo Italijani, serenità, neko spokojnost, vedrino v cerkveno življenje.«

Nuncij Ivan Jurkovič poleg slovenščine govori tudi angleško, francosko, italijansko, špansko, nemško in rusko (v ruščini je napisal tri priročnike s področja kanonskega prava). FOTO: Tatjana Splichal

Preprost in dostojanstven

Z nadškofom Jurkovičem je na papeškem diplomatskem predstavništvu v Ottawi sodeloval še drugi Slovenec v vatikanskih diplomatskih vrstah, Matjaž Roter, ki trenutno deluje v Čadu. Nuncija Jurkoviča opisuje kot človeka, ki je izredno potrpežljiv, ki vedno išče rešitve v dialogu in spoštljivem pogovoru. »Ob njem sem v prvi vrsti začutil človeka, ki ti je blizu. Preprost in dostojanstven. Duhovnik, ki ceni duhovniško prijateljstvo in sobratsko povezanost.« Dodaja, da so bili pogovori z njim vedno zanimivi, debatirala sta »o mnogih izkušnjah in dogodivščinah širom sveta, o bogastvu pravoslavnega izročila, geopolitičnih premikih svetovne zgodovine in mednarodnih odnosih, izzivih pred katerimi se nahaja Cerkev«.

Pomagal mi je spoznavati skrivnosti vesolja in neba, kjer sva v nočnih urah zrla s teleskopom v nebo ter iskala planete in zvezde. Nepozabne razlage neba in vesolja, v katerih se zrcali delo Stvarnika. Je izredno podkovan tudi v računalništvu in informatiki. (Matjaž Roter o Ivanu Jurkoviču)

Nadškof Jurkovič nam je v pogovoru pred dvema letoma dejal, da kot diplomat zastopa stališča Svetega sedeža, ki so včasih zelo kategorična, ker so pač del naše krščanske istovetnosti. »Vendar je pomembno, da je naš pristop umirjen in da je zmeren in spoštljiv. V zadnjem času se pogosteje dogaja, da nekatere visoke osebnosti, posebno politični predstavniki, niso tako pozorne na ustaljene standarde javnega nastopanja. Za dejavnost Svetega sedeža pa je pogosto najbolj pomembno, da smo spoštljivi do vseh in da pokažemo na konstruktiven način svojo zaskrbljenost za človeka in tudi za razvoj zgodovine.« Med drugim Jurkovič posvari pred širjenjem ozkosrčnih teorij zarot in lažnih novic. »Skrbeti moramo, da bo Cerkev lahko še naprej ostala vir navdiha za vse z evangeljskim optimizmom, z vero v Boga in s svojo usmerjenostjo v prihodnost, odprtostjo do novih spoznanj človeškega duha in s sposobnostjo kritično uporabljati materialne dobrine.«

Nuncij Ivan Jurkovič v predlanskem pogovoru z Družininim piscem in urednikom rubrik Svet in Duhovnost Marjanom Pogačnikom. FOTO: Tatjana Splichal

»Sin preproste družine«

Nadškof Jurkovič se nima za rojenega diplomata, saj je »sin zelo preproste družine«, kot nam je povedal. »Res je, da to delo opravljam že vse življenje, da sem se marsičesa naučil, ni pa to vplivalo na mojo duhovniško istovetnost. Mogoče je včasih diplomatska dejavnost povezana z zunanjim bliščem, prepoznavnostjo, mogoče tudi z nekaterimi specifičnimi sposobnostmi. Vendar pa mene ne zanima nič drugega kot to, da bi sam in tudi drugi okoli mene postali boljši ljudje, seveda tudi boljši kristjani. Po naravi sem radoveden, zanima me kup stvari in sem hvaležen Bogu, da živim v tem času, kjer se toliko stvari ve, pozna. Brez te radovednosti bi mi bilo teže živeti.« Zaveda se, da »ni boljšega sveta, če se drugi ne počutijo boljše. To me je vedno popolnoma zadovoljevalo.«

Naš narod in naša država nista nek kulturni otok, ampak smo del širšega območja, v katerem smo živeli skozi zgodovino, in tudi danes se moramo tega zavedati in biti v njem dejavni in ustvarjalni. K temu nas navaja tudi dejstvo, da smo del velike 'evropske države'. (Ivan Jurkovič)

Na vprašanje, ali se rad vrača k svojim slovenskim koreninam, odgovarja, da se k njim sploh ne vrača, saj so del njega. »V zadnjem času svojega službovanja nimam več toliko občutka, da se vračam in odhajam. Zdi se mi, da sem obenem doma in v tujini,« pove. Matjaž Roter o nadškofu Jurkoviču pripoveduje, da ima rad domačo družino in je ponosen na svoje nečake in nečakinje, izreden v gostoljubnosti. »Kuharico iz Haitija mu je uspelo naučiti tudi pripravo slovenskih jedi. Na nunciaturi v Ottawi se ponudi odlična goveja juha z domačimi rezanci,« pravi Roter.

Nadškof Jurkovič se nima za rojenega diplomata, saj je »sin zelo preproste družine«. FOTO: Tatjana Splichal

Rad spoznava skrivnosti vesolja in neba

Svetovljanskost nuncija Jurkoviča se med drugim kaže v odličnem poznavanju svetovne kuhinje. Kot o njem še pripoveduje Roter, je domač v klasični in sodobni pop glasbi, navdušen ljubitelj moderne arhitekture, odličen poznavalec svetovne književnosti. »Pomagal mi je spoznavati skrivnosti vesolja in neba, kjer sva v nočnih urah zrla s teleskopom v nebo ter iskala planete in zvezde. Nepozabne razlage neba in vesolja, v katerih se zrcali delo Stvarnika. Je izredno podkovan tudi v računalništvu in informatiki,« pripoveduje Roter, hvaležen za izkušnjo življenja in dela z nuncijem Jurkovičem.

Za dejavnost Svetega sedeža pa je pogosto najbolj pomembno, da smo spoštljivi do vseh in da pokažemo na konstruktiven način svojo zaskrbljenost za človeka in tudi za razvoj zgodovine. (Ivan Jurkovič)

Zdi se, da nuncij Jurkovič, ki poleg slovenščine govori tudi angleško, francosko, italijansko, špansko, nemško in rusko (v ruščini je napisal tri priročnike s področja kanonskega prava), poleg zvestobe koreninam želi Slovence povabiti k odprtosti v svet. »Naš narod in naša država nista nek kulturni otok, ampak smo del širšega območja, v katerem smo živeli skozi zgodovino, in tudi danes se moramo tega zavedati in biti v njem dejavni in ustvarjalni. K temu nas navaja tudi dejstvo, da smo del velike 'evropske države'.«

Ob lepem jubileju nadškofu Jurkoviču v uredništvu Družine iskreno čestitamo ter želimo še veliko plodnih, zadovoljnih in blagoslovljenih let!