S knjigo Pesemsko izročilo Kočevske. Adolf Hauffen – Nemški jezikovni otok na Kočevskem. Znanstvenokritična izdaja (616 strani velikega formata) je skoraj 130 let po izidu etnografske študije in zbirke kočevarskih pesmi Adolfa Hauffna zakladnica pesemskega izročila območja širše Kočevske, zapisana večinoma v kočevarskem narečju, dostopna tudi v slovenskem jeziku.

Kočevska do demokratizacije ni bila predmet resnejšega zanimanja

Kot je na predstavitvi knjige v Ljubljani 25. februarja 2025 pojasnila njena urednica Anja Moric, so bila, podobno, kot viri o Slovencih, nastali v 19. in začetku 20. stoletja, ko je ozemlje Slovenije upravno sodilo pod avstro-ogrsko monarhijo, tudi etnografska dela o Kočevski in Kočevarjih, ki so izšla v nemškem jeziku (npr. Hacquet, Elze, Hauffen idr.), do nedavnega malodane spregledana. Razloge za to lahko iščemo zlasti v razvoju slovenske etnologije in poudarkih, ki jim je ta skozi različna obdobja posvečala pozornost, pa tudi v metodološkem nacionalizmu, ki je v ospredje raziskovalnega zanimanja postavljal predvsem nacionalno, t. j. tisto, kar je bilo razumljeno kot »slovensko«, zaradi česar »nemška« Kočevska do pred nekaj desetletji ni bila predmet resnejšega zanimanja slovenskih etnologov in folkloristov. Tako tudi, z izjemo knjige Wilhelma Tschinkla Gottscheer Volkstum (1931), ki je v slovenskem prevodu izšla leta 2004 (Florjančič in Stanonik, 2004), in knjižice s prevedenimi odlomki posameznih etnografskih in leposlovnih besedil Kočevar ima samo eno domovino (Müller, 2014), študije o Kočevski, zapisane v nemškem jeziku, niso prevedene v slovenščino. Nastanek te knjige je spodbudil manko raziskav pa tudi dostopnosti etnografskih virov v slovenskem jeziku.

Anja Moric s knjigo Pesemsko izročilo Kočevske. FOTO: Ivo Žajdela

Osvetitev vsebine in zgodovinskih okoliščin nastanka Hauffnovega dela

Knjiga Pesemsko izročilo Kočevske vsebuje prevod monografije Adolfa Hauffna Nemški jezikovni otok na Kočevskem. Zgodovina in narečje, življenjske razmere, šege in navade, pripovedke, pravljice in pesmi iz leta 1895, prispevek istega avtorja (iz leta 1896), v katerem je objavil dodatne pesmi in informacije, ki jih je prejel po izidu svoje knjige, ter devet znanstvenokritičnih študij, ki osvetljujejo vsebino in zgodovinske okoliščine nastanka Hauffnovega dela ter s tem pesemsko izročilo območja širše Kočevske postavljajo v širši kontekst: Petra Lozoviuka, Anje Moric, Marije Klobčar, Marjetke Golež Kaučič, Zmage Kumer, Saše Babič in Helene Ložar Podlogar, ki kočevarsko pesemsko izročilo obravnavajo iz etnološkega, folklorističnega in zgodovinskega vidika.

Prva sistematična etnografska študija območja Kočevske

Hauffnova knjiga je prva sistematična etnografska študija območja Kočevske in hkrati prva obsežna zbirka kočevarskih ljudskih pesmi. Avtor je v njej široko opisal Kočevsko: iz geografskega, zgodovinskega vidika, posvetil pa se je tudi šegam, praznovanjem, stavbarstvu in podobno. Zlasti pa je pomembna, ker je to prva zbirka kočevarskih ljudskih pesmi, ki so do izida te knjige izhajale zgolj občasno v časopisju. Izdali so jo v nemškem jeziku in je vse do izida v pričujoči znanstvenokritični izdaji (129 let) ostala neprevedena v slovenski jezik. Deloma zaradi neprepoznavanja njenega pomena za historične etnološke raziskave Kočevske in Slovenije, deloma pa zato, ker med strokovnjaki ni bilo interesa, da bi se izjemno zahtevnega in zamudnega projekta lotili. S to izdajo so etnografske in folklorne značilnosti Kočevske umeščene na zemljevid slovenske etnologije in folkloristike ter je omogočeno njihovo nadaljnje raziskovanje in primerjalne študije. »To je nenazadnje pomembno tudi zaradi dejstva, da so zaradi preselitve domala celotnega kočevskega prebivalstva (t. i. kočevskih Nemcev) v letih 1941–1942, ki je povzročila skorajšnje izginotje kulturne dediščine tega območja, drugi viri o načinu življenja na Kočevskem iz obdobja pred vojno vse težje dostopni,« pojasnjuje Anja Moric.

Adolf Hauffen VIR: knjiga

Prvi prevod celotne zbirke ljudskih pesmi iz kateregakoli tujega jezika v slovenščino

Ker je od objave izvirnika preteklo skoraj trinajst desetletij, je bilo treba nekatere koncepte, ki jih uporablja avtor in so bili sestavni del časa, v katerem je njegova knjiga nastala (zlasti npr. »jezikovni otok«), ponovno premisliti. Temu so namenjena poglavja v znanstvenokritičnem delu te izdaje. Študije se osredinjajo na zbirko kočevarskih ljudskih pesmi, ki je bila temeljni del Hauffnove monografije, a hkrati podajajo tudi širše kritične premisleke.

Petr Lozoviuk je Hauffnovo »etnografijo jezikovnih otokov« umestil v širši zgodovinski kontekst, pri čemer je opozoril na doprinos tako izvedenih terenskih raziskav, ki so danes bogat vir podatkov za etnologe in folkloriste, hkrati pa tudi na pomanjkljivosti »uporabne etnografije« oz. njene dovzetnosti za to, da postane orodje za doseganje političnih ciljev. Izpostavil je tudi pomen Hauffnovega dela na Kočevskem in širše za razvoj etnologije na Češkem.

Kočevje na razglednici, leta 1899, še s prejšnjo cerkveno stavbo. VIR: NUK

O jezikovni in nacionalni podobi Kočevske

Anja Moric v treh poglavjih nadaljuje s kritičnim premislekom o konceptu »nemških jezikovnih otokov«, pri čemer se je osredotočila na območje Kočevske. S primeri pokaže, da jezikovna in nacionalna podoba Kočevske v različnih zgodovinskih obdobjih nista bili enoznačni. Analizira rabo kočevarskih ljudskih pesmi v procesu izgradnje narodnih identitet na Kočevskem, Hauffnovo delo je kritično ovrednotila ter ga umestila v širši kontekst zbiranja in razumevanja ljudskih pesmi na Kočevskem.

Marija Klobčar razmišlja o duhovnih, časovnih in mišljenjskih razsežnostih kočevarskega pesemskega izročila, ki nemara celo prinaša odgovor na vprašanje o izvoru Kočevarjev.

Marjetka Golež Kaučič tekstualno analizira izbrane kočevarske balade in jih vzporeja slovenskim različicam. Opozori na jezikovno in kulturno prežemanje obeh izročil, kateremu se posveča tudi prispevek Zmage Kumer, ki je prehajanja pesmi med govorci različnih jezikov ponazorila s primerom pesmi Ptičica svarilka. Saša Babič je analizirala folklorne obrazce (vremenske paremije, izštevanke, uganke in evfemizme), ki jih je na Kočevskem zabeležil Hauffen, in opozarja na pomen Hauffnove zbirke pri začetku zbiranja kočevarskega folklornega gradiva. Prispevek Helene Ložar Podlogar poda celovit pregled virov o ženitovanjskih šegah na Kočevskem, ki se jim je dokaj obsežno posvetil tudi Hauffen.

Zakladnica pesemskega izročila Kočevske dostopna tudi v slovenskem jeziku

»S knjigo Pesemsko izročilo Kočevske je skoraj 130 let po izidu etnografske študije in zbirke kočevarskih pesmi Adolfa Hauffna zakladnica pesemskega izročila območja širše Kočevske, zapisana večinoma v kočevarskem narečju, dostopna tudi v slovenskem jeziku. Pomembno je tudi, da je v znanstvenokritičnem delu kočevarsko pesemsko izročilo obravnavano interdisciplinarno in umeščeno v širši srednjeevropski kontekst, kar do zdaj še ni bilo narejeno. Knjiga je hkrati prvi prevod celotne pesemske zbirke iz kateregakoli tujega jezika v slovenščino.

Kazalo in predgovor

1/3