Raziskovalci literarnih žanrov folklornim žanrom prisojajo regenerativno, torej obnovitveno, poživitveno vlogo. Ddr. Marija Stanonik se v znanstveni knjigi Dva pramena slovenske besedne umetnosti. Prepletanje slovstvene folklore in literature od antike do današnjih dni (553 strani) naslanja zlasti na ruske raziskovalce. Ti so se specifičnostim posameznih folklornih žanrov, posebno v medsebojnem razmerju folklore in literature, največ posvečali. Priznavajo samostojnost žanrskega sistema slovstvene folklore na eni strani in žanrskega sistema literature na drugi strani, hkrati pa dokazujejo naravno vzajemnost
žanrov znotraj obeh sistemov, in dinamično razmerje med obema sistemoma glede na različna zgodovinska obdobja. Pričakovano pa je težišče na slovstveni folklori.

Slovstvena folklora spremlja človeka vse od nastanka jezika

V teoretskem delu je avtorica zapisala, da imajo največ zaslug za osamosvojitev slovstvene folkloristike strokovnjaki iz nordijskih držav. Zaželeni cilj diahrone finske šole (Krohn), tj. klasične »folkloristične delovne metode« (Oslo, 1926) so bile študije o izvoru, širjenju in preoblikovanju folklornih motivov v kar največjih časovnih in prostorskih razsežnostih s čim več primerjalnega gradiva. Takoj za njo sinhrono zasnovane strukturalistične razprave (Propp, Jolles, Bogatyrev in Jakobson idr.) med seboj povezuje prizadevanje po samostojnosti in enakovrednosti sistema, ki mu, nasproti sistemu literature, tu pravimo slovstvena folklora. Kiril Čistov jo je bistveno dopolnil s teorijo komunikacije, Lihačov, Mukařovski, Lotman so ji zagotovili prostor v estetiki s poetiko umetniškega časa, kategorijami estetska vrednota, estetska norma, estetska funkcija ter estetiko nasprotovanja, ki jo goji literatura, nasproti estetiki istovetnosti, ki jo vsebuje folklora.

Knjiga preverja prikazane postavke na slovenskem gradivu tako, da vsako literarno obdobje oz. njeno strujo predstavi z vsaj po enim poglavjem in s tem vabi k premisleku o prevrednotenju slovstvene folklore kot tiste veje besedne umetnosti, ki spremlja človeka vse od nastanka jezika.

Po iznajdbi pisave je postala umetnost narečij in govorjenega jezika sploh vse do današnjih dni tako v ruralnem kot urbanem okolju. Vsaj ni več mogoče tajiti, kako rodoviten humus je za razvoj slovenske literature vse od njenega začetka.

V slovstveni folklori ni napak, so le variante

Stanonikova je leta 2001 zapisala: »Preproste oblike so primarne, najelementarnejše manifestacije semantičnih polj. Primarnost preprostih oblik je zgodovinska in kulturna: pojavljajo se v starodavnih časih in med najpreprostejšimi ljudmi. V teku človeškega razvoja in ob napredku civilizacije se razvijajo v vedno bolj zapletene, toda ohranjajo isto semantično polje ... /In/ kakor so za raziskovanje slovstvene folklore nujne metode iz literarne vede, so lahko tudi folkloristične metode dobrodošle in koristne za raziskovanje literature. V slovstveni folklori ni napak, so le variante.«

Monografija skuša v posameznih analizah in komentarjih soočiti tuja razglabljanja o dinamičnem razmerju med slovstveno folkloro in literaturo z interpretacijami pri nas. Vsebino knjige jasno napoveduje tematsko razčlenjeno vsebinsko kazalo: začetni teoretični del se metodološko in terminološko udejanja v analizah, ki si sledijo v nadaljnjih tematskih poglavjih.

Ciril in Metod kot naslednika znamenitih dvojic v mitologiji

Teorija obsega tri teme: razmerje med slovstveno folkloro in literaturo glede na žanrsko problematiko, literarnozgodovinski vidik slovstvene folklore ter stičišča slovstvene folklore in literature.

Antika obsega štiri teme: Starogrški motiv v slovenski slovstveni folklori (Lesena skleda), Ko bi moja mamca vedli, kak' se meni zdaj godi, Interpretacija in konkordanca svetopisemskih motivov v slovenski slovstveni folklori, Ciril in Metod kot naslednika znamenitih dvojic v mitologiji, besedni umetnosti in zgodovini.

Prva znana zbirčica pregovorov v narodnem jeziku na svetu

V poglavju Slovenska literatura je avtorica prikazala naslednje teme, za obdobje od 16. do 19. stoletja: Slovenski pregovori v Bohoričevi slovnici Arcticae Horulae (prva znana zbirčica pregovorov v narodnem jeziku na svetu), Ravnina konteksta v baročnih pridigah Janeza Svetokriškega, Uganke kot paradni žanr v razsvetljenstvu, Vprašanje romantične mitološke teorije pri Slovencih, Janez Trdina in foklorizem kot literarni model, Poseganje v slovstveno folkloro (znamenje ustvarjalnosti ali nemoči?), Vprašanje realizma v slovenski slovstveni folklori.

Za 20. stoletje: Merharjeva in Ocvirkova interpretacija folklornih pojavov iz Cankarjeve literature 20. stoletje, Starožitnosti v Finžgarjevi literaturi, Slovenska avtorska pravljica v prvi polovici dvajsetega stoletja, Sinkretičnost v ustvarjanju Jožeta Tomažiča, Louis Adamič in jugoslovanska slovstvena folklora, Funkcija folklornih motivov v Simčičevem romanu Poslednji deseti bratje, Funkcija slovstvene folklore v sodobnem slovenskem romanu.

Samo po več desetletnih raziskovalnih izkušnjah

Tovrstna monografija lahko nastane samo po več desetletnih raziskovalnih izkušnjah, kabinetnih, arhivskih, terenskih. Je študijsko branje z namenom, da postane tudi redna študijska literatura, po drugi strani pa nam jasna tematska delitev omogoča tudi izbirno interesno branje ali zgolj paberkovalno iskanje posameznih informacij. Poleg omogočanja večplastnega branja je dodatna odlika knjige ta, da so vsi literaturni in gradivni viri zelo natančno dokumentirani, kar omogoča lažjo preverljivost obstoječega, in seveda tudi nadaljevanje dela.

Marina Lukšič Hacin med predstavitvijo knjige Slovenske selitve v socializmu v Ljubljani 10. decembra 2024. FOTO: Ivo Žajdela

Marina Lukšič Hacin: Slovenske selitve v socializmu

 Knjiga Marine Lukšič Hacin Slovenske selitve v socializmu je celovita pregledna študija o prostovoljnih in prisilnih migracijah v slovenskem prostoru ter o organiziranosti slovenske diaspore po svetu v obdobju od leta 1945 do 1990. V je avtorica prvič na enem mestu predstavila socialni, gospodarski in kulturni vidiki slovenskega izseljenstva od konca druge svetovne vojne do demokratizacije Slovenije, ki so vgrajeni v novejši zgodovinski razvoj na Slovenskem ter širši kontekst evropskih migracij. Slovenske selitve v socializmu izhajajo iz obstoječe domače in mednarodne študijske literature z dodatno preučitvijo tistih virov, vsebin in problemov, ki so izostali iz dozdajšnjih zanimanj in so bistveni za umestitev problematike v širše zgodovinsko dogajanje. Knjiga umešča migracije, zlasti raznolike oblike izseljevanja, v zgodovino slovenskega in evropskega prostora, pri tem pa izpostavlja tudi organiziranost slovenskih izseljencev ter življenjske zgodbe akterjev teh procesov. S tem želi bralstvu približati subjektivne izkušnje in doživljanja selitvenih dogajanj tako tistih, ki so odšli, prek ohranjanja vezi z domovino, pa tudi tistih, ki so ostali.