Tokratna knjiga mu, prvič, postavlja ogledalo z moške strani – na podlagi pisem skrajno osamljenega moža, ki je po odhodu žene v Egipt ostal doma s komaj eno- ali dveletno hčerko na domačiji, ki so mu jo kljub njegovim skrajnim prizadevanjem prodali na dražbi, da se je moral izseliti iz nje.

Oddaljeni ženi, katere bližine sta si želela njegovo telo in duša, je dajal duška z izmenjavo novic in čustev v pismih.

Knjigo so pripravljali deset let

Pisma sta v zbirki Razsežnosti slovenstva v knjigi z naslovom Ljubezen na daljavo in podnaslovom Pisma moža ženi aleksandrinki v Egipt v sozaložništvu izdala Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Annales ZRS in Slovenska matica.

Njeno kompleksno pripravo je organizirala in napisala poglobljeno analizo ddr. Marija Stanonik, ki je podpisana kot urednica knjige.

Urednica ddr. Marija Stanonik je knjigo predstavila v prostorih Slovenske matice v Ljubljani v sredo, 14. decembra, pogovor z njo je vodila Zarika Snoj Verbovšek.

Kot je povedala Stanovnikova, so knjigo z zahtevnim in obsežnim znanstvenim aparatom pripravljali deset let, obsega kar 587 strani.

Možu je bilo doma neskončno težko brez žene

V ospredju je zakonski par z eno leto staro hčerko, Ivan in Angela Vetrih iz Batuj v Vipavski dolini. Žena je šla v Egipt, da bi kot t. i. aleksandrinka rešila domačijo, ki ji grozi prodaja na dražbi. Čas dogajanja je med letoma 1931 in 1935.

Kljub naporom možu doma domačije ni uspelo ohraniti in leta 1934 so jo prodali na dražbi. V pismih ženi vse dogajanje podrobno opisuje.

Pisma so polna opisov težkega življenja, ljubezni do žene daleč v tujini in izredno zahtevnega in težkega spopadanja za preživetje z majhno hčerko.

Možu je bilo doma neskončno težko brez žene. Ostal je sam v okolju, kjer ni bil razumljen, prav tako ne od ženinega sorodstva.

Urednica ddr. Marija Stanonik je knjigo predstavila v prostorih Slovenske matice v Ljubljani, pogovor z njo je vodila Zarika Snoj Verbovšek (levo). FOTO: Ivo Žajdela

Pisma ženi je pisal kot poezijo

V pismih je polno čustvovanja do žene, veliko vere in poetičnosti. Čeprav ni imel šol, le najbolj osnovno šolsko izobrazbo, je uporabljal bogato in lepo besedišče, sicer v narečju in z mnogimi italijanizmi.

Stanonikova pove, da je pisma pisal kot poezijo, saj so stavki poetični, polni lepih metafor, ki jih je jemal iz naravnega okolja. Zanjo so pisma roman v pismih.

Posebej so vredna tudi zaradi etnološke vsebine in bodo zato pomemben vir za nadaljnje raziskave.

Urednica je posebej izpostavila njegov duhovni svet, saj se je veliko zatekal v krščansko transcendenco.

Marija Stanonik in vnuk avtorja pisem David Bresciani. FOTO: Ivo Žajdela

Faksimili pisem in diplomatičen prepis

Pisma so zakladnica narečnega govora in tudi zato izviren in prvovrsten vir za zgodovinopisje, sociologijo, etnologijo, teologijo, jezikoslovje, literarno vedo, ne nazadnje so pisma odlična podlaga za roman v pismih.

Zaradi enkratnega vira so v knjigi objavili skene originalnih pisem (faksimile) in njihov diplomatičen prepis, da bi bil tako dostopen za jezikoslovne študije, predvsem za raziskave enega od slovenskih primorskih narečij v času fašizma, v 30. letih 20. stoletja.

Urednica knjige je knjigo opremila s številnimi spominskimi in strokovnimi besedili. Ivan Bresciani, vnuk avtorja ohranjenih pisem, se ga še spominja, na kratko je opisal njegovo družino, ko se mu je žena končno le vrnila iz Egipta, in njegovo smrt.

Spomine sta predstavita tudi vnuka Francesco Bertolini in David Bresciani. Vsi trije so duhovniki.

Po ženini vrnitvi iz Egipta sta zakonca Vetrih imela številčno družino. Kljub začetnim izjemnim eksistenčnim stiskam je bila to v nadaljevanju zgodba o uspehu. VIR: knjiga

Obsežni znanstveni aparat

Sledijo znanstveni članki po konceptu od daljnega k bližnjemu: zgodovinar dr. Aleksej Kalc je predstavil zgodovinski kontekst o aleksandrinstvu na splošno in posebej na Goriškem.

Etnologinja Marjeta Malešič, ki je pisma transkribirala, je na splošno orisala problematiko aleksandrink iz Vipavske doline in mestoma vključila vanjo dopisovanje Ivana Vetriha z ženo v Egiptu.

Jezikoslovka prof. dr. Danila Zuljan Kumar je obdelala narečje iz okolja, od koder so ohranjena pisma (Batuje, Črniče).

Slovenistka Urška Pirjevec je naredila analizo spominskih pripovedi ene od aleksandrink, kar omogoča izjemno soočenje z novo odkritim virom.

Pisma je natančno, z več vidikov razčlenila urednica in (so)avtorica ddr. Marija Stanonik.