Deklica je letos, ko projekt praznuje že okroglega četrt stoletja delovanja, zrasla z Jančarjevo mislijo: »Branje knjige je edinstvena in neponovljiva izkušnja: pred našimi očmi in v nas nastaja nov svet.« Avtor je na slovesni prireditvi spomnil, da je branje tudi intimno, saj med bralcem in knjigo nastaja povsem nov, intimen svet.

Številna ugledna imena

Dogodka, ki ga je vodila predsednica društva Rastoča knjiga mag. Marijana Kolenko, glasbeno pa so ga obogatili Policijski orkester pod vodstvom Romana Grabnerja ter mlade Lina Lipovšek in Julija Pungaršek (odlomek iz Živalskega karnevala) in Urška Kos (Domicljeva Slovenskega naroda sin), so se poleg Draga Jančarja udeležili tudi idejni oče projekta Rastoča knjiga dr. Janez Gabrijelčič, ljubljanski podžupan Aleš Čerin, predsednik uprave Krke Jože Colarič ter poslanki Državnega zbora Alenka Jeraj in Lucija Tacer.

Važno je, da se ne pustimo povoziti navadam, lenobi in sebičnosti, ki onemogočajo, da bi ljubili kot pesniki, spoznavali kot raziskovalci in v svetu odkrivali zaklade kot zlatokopi. (dr. Jožef Muhovič)

Branje kot ključ do modrosti, znanja in inovativnosti

V imenu častnega pokrovitelja projekta je navzoče nagovoril predsednik Državnega sveta Marko Lotrič in poudaril, da je projekt povezal vse generacije in postal pomemben del civilne družbe: »Rastočo knjigo vodi ideja, da knjiga simbolično raste – ne le fizično, tudi kot simbol plemenitih vrednot.« Dodal je, da je branje ključ do modrosti, znanja in inovativnosti, ki so temelji za boljšo prihodnost.

V knjigah odsevamo in se prepoznavamo ljudje

Slavnostni govornik, akademik prof. dr. Jožef Muhovič, je odličen nagovor, v katerem je prepletel zares izbrane besede, začel poetično: da ljudje potrebujemo knjige na podoben način, kot potrebujejo oblaki luže, da lahko v njih odsevajo in se prepoznavajo. Enako v knjigah odsevamo in se prepoznavamo tudi ljudje. Kdor hoče videti malo neba v ljudeh, odpre knjigo. Kajti knjiga je ptica, v kateri se duša nasiti in okrepča.

Knjiga je zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu. (dr. Jožef Muhovič)

Dobra knjiga zna natovoriti kaos življenja ...

»Tisočere strani se ji usipljejo na glavo in po njihovi zaslugi stopa duša iz svojih navad in svoje zaspanosti, iz udobja in nevedenja, v hrepenenje po budnosti, poglobitvi in duhovni svežini. Dobra knjiga zna natovoriti kaos življenja ter ga stvarno in varno privezati v pristanišču človekovega gibkega duha,« je izpostavil akademik.

Slavnostno odkritje kipca Deklice z rastočo knjigo. FOTO: Benjamin Beci/DS RS

Z vonjem po šoli namesto z vonjem ljubezni do branja

Da je knjig danes veliko, morda več kot kdaj koli prej, se zaveda Muhovič. In da so vsakršne – take, ki nam ponujajo opazovalni stolp visoko nad našo okolico, da v zapleteni pokrajini sveta lažje sledimo redu in najdemo svojo pot, a tudi take, ki vzbujajo negativne asociacije, nerazumljive, dolgočasne, predebele, z vonjem po šoli namesto z vonjem ljubezni do branja. V njih so luči vsepovsod, razen v očeh bralcev.

Nič hudega, če s knjigo čas teče počasneje, celo zelo počasi. Važno je, da se z njo v notranjem prometu ne zagozdimo v množici manj pomembnih ali preveč brez reda parkiranih misli. (dr. Jožef Muhovič)

Več knjig napišemo kot temeljito preberemo

»Dandanes ljudje več knjig napišemo, kot jih res temeljito preberemo. Moderni ljudje smo prepričani, da smo iznašli kratkost sporočil in tudi njihovo hitrost. 160 znakov je domnevno dovolj, da v sms-komunikaciji poveš bistveno in ne zapravljaš časa. A kaj je to v primeri z zgoščenostjo poezije, ki nas lahko z enim samim verzom nahrani za vse življenje?« se vprašuje akademik.

Do zgoščenega verza in debelega pisma ne pridemo zlahka

In še: kaj je to v primeri z obsežnostjo romana, tega debelega osebnega pisma, ki oživlja neponovljivo življenje drugih, da bi lahko na krilih te oživitve mi sami poživili našo lastno neponovljivost. Le to je, nadalje podčrtava govorec, da do zgoščenega verza in do debelega pisma ne pridemo na hitro, ne zlahka.

So pa tudi take knjige, ki vzbujajo negativne asociacije, nerazumljive, dolgočasne, predebele, z vonjem po šoli namesto z vonjem ljubezni do branja. V njih so luči vsepovsod, razen v očeh bralcev. (dr. Jožef Muhovič)

Izzivi sodobnega časa

Muhovič se je na tej točki dotaknil tudi izzivov sodobnega časa, češ da bi se za trenutek utegnilo zdeti, da bi danes, ko naravni inteligenci pomaga umetna, zadeve lahko pospešili in bi morda lahko pisatelj, namesto da dneve in tedne pretehtava misli in preklada besede, napisal scenarij, umetna inteligenca pa bi po njem razmeroma hitro napisala roman.

Omejenost umetne inteligence

»Ne vem, ali je to že kdo zares poskusil napraviti, vem pa, da lahko umetna inteligenca pri pisanju uporabi zgolj to, kar so o globini človeškega duha doslej povedal človeški pripovedovalci, in čisto nič več. Ker pa ljudje izkoriščamo le 4 % potencialov naših možganov, lahko sklepamo, da tudi zadnjih globin človeške duše še ne poznamo. Treba jih bo odkrivati in osmisliti,« je poudaril akademik.

Dandanes ljudje več knjig napišemo, kot jih res temeljito preberemo. (dr. Jožef Muhovič)

Dela zlepa ne bo zmanjkalo

Tega pa ne zmore napraviti umetna, marveč zgolj naravna inteligenca, zato pesnikom in pisateljem dela še zlepa ne bo zmanjkalo. Njihova raziskovalna koncentracija in invencija – tako Muhovič – nas bosta vztrajno vračali k nas samim in ne bosta pustili, da bi z mobitelskimi tablicami, ki so danes zakon, svojo dušo vrgli stran z vsemi stvarmi, starejšimi od enega dneva ali od zadnjega čivka.

Pisatelj Drago Jančar in predsednik Državnega sveta Marko Lotrič. FOTO: Benjamin Beci/DS RS

Poimenuje stvari, ki jih običajno ne vidimo

»Nič hudega, če s knjigo čas teče počasneje, celo zelo počasi. Važno je, da se z njo v notranjem prometu ne zagozdimo v množici manj pomembnih ali preveč brez reda parkiranih misli. Poslanstvo knjige je, da življenju nekaj doda, ne da mu nekaj odvzame. Poimenuje stvari, ki jih običajno ne vidimo, z njimi pa se začenja vsaka velika sprememba v svetu in v človeku. Knjiga je zgostitev človekove potrebe, da intenzivno doživi svet v sebi in sebe v svetu,« je izpostavil Muhovič.

160 znakov je domnevno dovolj, da v sms-komunikaciji poveš bistveno in ne zapravljaš časa. A kaj je to v primeri z zgoščenostjo poezije, ki nas lahko z enim samim verzom nahrani za vse življenje? (dr. Jožef Muhovič)

Zadostuje, da se naučimo plavati v morju knjig

Po njegovem govorjenje o knjigah danes vznemirja, saj obstaja morje knjig, ki jih človek ne more prebrati, a je vznemirjenje odveč: podobno kot ni treba popiti vsega morja, da ugotoviš njegovo slanost, tako ni treba prebrati vseh knjig, da ugotoviš njihovo (ne)slanost. Za življenje zadostuje, da se naučimo v morju knjig plavati, se orientirati in uživati v tem, da s knjigami rastemo, da nas učijo spoštovati izkustvo in znanje, ki sta v njih – in oba ne poznata meja.

Svetilke, ki jih je nekdo pustil prižgane sredi belega dne

»Važno je, da se ne pustimo povoziti navadam, lenobi in sebičnosti, ki onemogočajo, da bi ljubili kot pesniki, spoznavali kot raziskovalci in v svetu odkrivali zaklade kot zlatokopi. Knjige so svetilke, ki jih je nekdo pustil prižgane sredi belega dne: osvetljujejo kulturo, znanje in modrost človeštva. Po zaslugi njihove svetlobe in toplote lahko vse to v nas poganja in raste, kot poganjajo in rastejo semena, ki jim pomladno sonce in dež povesta, kdaj je pravi čas za to. In pravi čas za semena, ki jih k rasti spodbujajo knjige, je vedno, vsak čas,« je zaključil prof. Jožef Muhovič.