Ko danes vstopamo v slavje gospe Alenke Puhar, pomislim najprej na premene časa. A to ne zaradi osmih desetletij, zapolnjenih s premišljevanjem in pisanjem, ki jih cobiss v njeni osebni bibliografiji beleži že prek 750. Ampak zaradi časa, ki nosi na svojih valovih tudi menjave duha. Zahvaljujoč tem, duhovnim spremembam imamo danes priložnost, da se tu, v Matičini dvorani, kjer nas s sten naših soban sicer opazujejo sami častitljivi možje, velika imena slovenstva, a tudi v 21. stoletju še vedno brez ene same druge polovice, posvečamo avtorici. Vesela sem, da sta zdaj tu prostor in priložnost tudi za poklon ženski in hvala slavljenkinim prijateljem in Inštitutu Nove revije, da so dali pobudo za ta imenitni dogodek, za katerega verjamem, da bo z novo lučjo razuma in duha presvetlil tudi Slovensko matico.

Resnico, kakor so jo doživeli, je treba pričevati

Prosim, da mojih besed nikakor ne razumete napak, češ, da govorim v slogu vseprežemajočega militantnega feminizma, ki poskuša z udarci predpisov in pamfletov, uzakonjenjem negližejev in vložkov tudi za moške vcepiti v naše glave prepričanje, da smo končno dosegli enakopravnost žensk. Nasprotno, poudariti želim, da se danes klanjamo ženski kot nosilki principa ljubezni, ženski, ki tako neizmerno spoštuje voljo do živeti in biti slehernega posameznika, ne glede na njegovo generacijsko ali politično pripadnost, njegovo prepričanje ali spol, da postaja ona sama glas vseh tistih, ki jim je bila pravica do dostojnega žitja in bitja odvzeta, ki jim je bila odvzeta pravica do govoriti in ustvarjati zgolj in samo zato, ker so se ponižno uklonili volji do moči ali bili kaznovani zgolj in samo zato, ker so verjeli, da je resnico, kakor so jo doživeli, treba vendarle pričevati.

Poskuša verjeti v resnico in jo vztrajno iskati

Alenka Puhar je v knjigi Prvotno besedilo življenja postala glas pozabljenih in ranjenih otrok 19. stoletja, v Pozabljeni polovici pa glas pomembnih Slovenk, ki so soustvarjale našo zgodovino, a so ostale skrite in zamolčane. Alenka Puhar je glas Angele Vode in Borisa Furlana na eni ali pa partizanskega kirurga dr. Rogersa na drugi strani, je klic k razumni, pravični presoji vseh tistih, ki so se jim godile krivice, je naš spomin na zablode ideologij, in naš opomin zoper pišmevuharsko vseenost, zoper udobno zaslepljenost in zavestno slabovidnost družbenih anomalij. Je tista, ki v slovenski družbi, do skrajnosti raz-sprti med zločinom in kaznijo, poskuša verjeti v resnico in jo vztrajno iskati, in tista, ki v kocbekovski razpetosti med strahom in pogumom ne glede na preteče sodne posledice izbira pogum.

Začela je leta 1967 kot prevajalka Orwellovega romana 1984

Bila je dete medvojnega časa, rojena v zadnjem letu druge svetovne vojne na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, kot otrok se je učila, kako deliti starše in sorojence med nove družine in z novimi sostarši. A vse to je ni uspavalo v življenjski polsen zagrenjenosti, ampak ji je dajalo moč radostno biti, kritično misliti in odkrito govoriti. Kot anglistka in komparativistka je svojo knjižno pot začela leta 1967 kot prevajalka Orwellovega romana 1984 in tako poskrbela, da smo bili ena prvih socialističnih dežel, ki smo ga lahko prebirali v svojem maternem jeziku. Skoraj šest desetletij, ki so minila od te prve objave, pod katero se je podpisala Alenka Puhar, do danes, je poleg že omenjenih knjižnih del prežetih s publicistiko, zlasti v časniku Delo, v zadnjem obdobju pa tudi v Pravni praksi.

Na širokih poljanah svobode duha

S kakšno odločno odkritostjo, ki se nikoli ni končala za ogrado »služenja ljubega kruhka«, ampak na širokih poljanah svobode duha, se je predajala temu delu, pričujejo že njeni duhoviti, celo provokativni naslovi, kot so: Apartheid v črno-belem svetu, Bestiarij realsocializma: politični begunci, Cvetje zla in podzemlja, Ljudje hočejo nov sistem neznanega imena, Nagobčnik št. 67, Potemnela partijska slava, Uporaba pustih formul za vzgojo pokončnih državljanov: pouk naravoslovja, Je socializem res sestavljen iz samih nepravih trenutkov, Spoštovani otroci, ne verjemite vsega: Šola in ideologija, Ime rože in ime vojne, Kaj vse poganja pod Stalinovim podstavkom?, Med oholostjo in ponižnostjo: osvobodilna fronta z razdalje 50 let, Svetovni slovenski kongres je bil uspešen: izvolili so vodstvo, nadzorni odbor in častno razsodišče, Mame so jezne, svet pa siten in slabe volje: zmeda po padcu komunizma, O intelektualcih ali kako je med klanjem prašičev zmanjkalo soli, Tri nabito polne ničle: nove vrednote v novem tisočletju.

Upor zoper tako zaukazano resničnost

Tako na pragu novega tisočletja že zloslutno občuti dovršitev ničejanskega prevrednotenja vrednot v razvrednotenju vseh vrednot. In tu smo, ob vseh izjemnih knjigah Alenke Puhar, ki jih moram v tem uvodnem nagovoru zamolčati, da pustim besedo današnjim, veliko tehtnejšim govorcem od mene, znova na začetku ustvarjalne poti današnje slavljenke, ob vprašanju, kako danes, po šestih desetletjih ne več zgolj bere ali prevaja, ampak skupaj z nami vsemi izkuša, kako Orwellov antiutopični roman postaja nevarna resničnost. Kot upor zoper tako zaukazano resničnost smo se zbrali danes tukaj in vsem želim prijetno druženje, obilje svobode govora, slavljenki pa kličem še na mnoga ustvarjalna leta.

Uvodni nagovor na slavnostni akademiji ob 80-letnici Alenke Puhar 20. februarja 2025 na Slovenski matici v Ljubljani.

Nadaljevanje v: Alenka Puhar, 80 let, Dimitrij Rupel, Igor Omerza

Stane Granda, Sava teče nazaj, Alenka Puhar, Demokracija, 12. 5. 2015

Alenka Puhar, Antifašisti, Demokracija, 8. 10. 2015