Ko smo prvič poslušali, v prav tej dvorani, kako je s temno stranjo Dela, je bila pomlad 2019, in o dogodku je napisala poročilo Ženja Leiler. In ga celo objavila. Bila je pomočnica glavnega urednika Uroša Urbasa in se ji je zdelo samoumevno, da časopis poroča o knjigi, ki osvetljuje njegovo zgodovino. To je bilo nekoliko nenavadno, kajti nekaj pred tem, spomladi 2017, še pod drugim vodstvom, so bili na Delu silno jezni na Igorja Omerzo, ki da neznosno lahkotno brska po arhivih in je pravzaprav navaden ovaduh. Pa še predolge knjige piše – kdo neki bo bral ta kurja čreva?!

No, in zdaj je tukaj še tisoč strani, sitne bralke, jezne na kurja čreva, pa bodo še bolj jezne, zlasti ko bodo iskale in mogoče našle sebe ... Se je pa vmes situacija na Delu močno popravila, Urbasa in Ženje Leiler so se znebili, s tem pa tudi zmanjšali nevarnost neustreznega poročanja – mogoče poročanja sploh ...

Igor, čestitam, za vztrajnost na tem maratonu in za prizadevnost

Ko omenjam prvo knjigo Temna stran Dela, se težko izognem podatku, da je bilo nadaljevanje napovedano za prihodnje leto. Pa jih je minilo šest. - Dragi Igor, čestitam! Za vztrajnost na tem maratonu, za prizadevnost, za veščine, ki jih izkazuješ s svojim delom, in navsezadnje za pogum.

Knjigi o Delu in Udbi sta predstavila avtor Igor Omerza in publicistka Alenka Puhar. Foto: Ivo Žajdela

Urednik kulturne redakcije Dela: »Ne bomo delali reklame tem desničarjem!«

Gotovo ste opazili, da se delam, kot da se me vse skupaj ne tiče, kot da ne nastopam v čudni vlogi – kot svetla oseba Dela, ki jo je Udba (s svojimi številnimi podrepniki) prikazovala v čisto črni barvi. Baje sem bila agresivna desničarka, kar je razvidno iz dolge vrste nezaslišanih dejanj – od zavzemanja za svobodo tiska do propagiranja Georgea Orwella. Kako grozno! Res je, rada bi se distancirala od osebne prizadetosti (ali počaščenosti), kakor da se nič ne cedi name od te črne sluzaste mavrice (sposojeno pri Edvardu Kocbeku).

Vseeno se bom spomnila s tem fenomenom tesno povezanega osebnega doživetja. Pred dvajsetimi leti je Dušan Lajovic, avstralsko-slovenski podjetnik, izdal spomine Med svobodo in rdečo zvezdo (leta 2003). Pol te knjige je napolnil mogočen seznam imen, tako imenovani udba.net oziroma Centralna aktivna (ali abecedna) evidenca. Takoj sem šla po to knjigo in začela brati seznam. Že po hitrem, ne pretirano pozornem branju sem na spisku naletela na kakšnih ducat kolegov. Šla sem k uredniku kulturne redakcije Dela, mu precej razburjena poročala o odkritju in upala, da dobim časopisni prostor za eno pošteno poročilo. Nejevoljno me je gledal in oznanil: »Ne bomo delali reklame tem desničarjem!«

Knjigi o Delu in Udbi sta predstavila avtor Igor Omerza in publicistka Alenka Puhar. Foto: Ivo Žajdela

Človek brez udbovske naveze sploh ni mogel postati urednik Dela

To je odločilna točka pri ocenjevanju, kaj je pri nas levo in kaj je desno. Nadaljnjih argumentov za to, da je Omerza desničar, sploh ne rabimo. Kot ne rabimo nobenega drugega argumenta za upravičenost, da se tako odličen časopis, kot je Delo, vzvišeno izogne obravnavi take teme. Kaj to, da se je toliko njegovih vodilnih novinarjev ukvarjalo z vohljanjem in ovajanjem! Kaj to, da človek brez udbovske naveze sploh ni mogel postati urednik Dela! Važno je predvsem, da ne delamo reklame desničarjem! Še bolje, če jih ob vsaki priložnosti diskreditiramo, umažemo, in razglašamo za skrajno nevarnost.

Ko je z malo demagogije in z organizirano falango možno osvojiti oblast

Tako je, tako bo in tako je bilo. Kako trajen in trajnostno naravnan je ta železni repertoar, je lepo razvidno iz kariere tovariša Milana Kučana. Na pomlad 1988 je vodilnim slovenskim možem začrtal smer: Vse sile v boj proti fašistom in fašistoidnežem! Če tega nesprejemljivega pisanja, pa topotanja na javnih tribunah ne bomo obrzdali, se nam lahko zgodi, kar se je zgodilo leta 1931 v Nemčiji, kjer so bile gospodarske in socialne razmere približno takšne (kot so leta 1988 v Jugoslaviji) in kjer je z malo demagogije in z organizirano falango bilo možno osvojiti oblast!

Milan Kučan Vir: Demokracija, 7. 6. 2007

Milan Kučan o skrajni, nacionalistični, celo fašistično usmerjeni desnici

Nato je Kučanova partija sestopila z oblasti, Kučan je postal predsednik nove, samostojne, demokratične slovenske države – ki pa je, bogu bodi potoženo, menda kar naprej živela na robu fašizma, od skrajnih desničarjev ogrožena. Zato je mož sklenil razmisliti, ali bi bil mogoče še tretji mandat predsednik. Ampak samo v primeru, če bo Sloveniji grozilo najhujše: »Edina stvar, ki bi me prisilila v kandidaturo, bi bila situacija, v kateri bi skrajna, nacionalistična, celo fašistično usmerjena desnica postala tako močna, da bi to ogrozilo normalen razvoj demokracije v Sloveniji. Takrat bi se potrudil, da to preprečim.« (gre za leto 1995).

Milan Kučan o rušenju neodvisnosti »pravosodja«, ki je eden od temeljev pravne države

In se tudi je. Večkrat. Prišel je, recimo, na 100. kolesarski protest, pozdravit množico in jo opogumit za nadaljevanje upora proti desničarski diktaturi. Zelo uspešno! In glej, zdaj smo novembra 2025 in Milan Kučan še vedno ali spet kliče na juriš, pred nekaj dnevi v Jani: »Očitno je alternativa sedanji vladi skrajno desno usmerjena populistična SDS ... na podlagi preteklih izkušenj s precejšnjo gotovostjo sklepamo, da bi stopnjevala in zaostrovala svoje politike prejšnjega mandata: Torej hude kršitve človekovih pravic, rušenje demokratičnih norm in postopkov, rušenje neodvisnosti pravosodja, ki je eden od temeljev pravne države, pa seveda posege v medije z namenom zavajanja javnosti. Očitno bomo pred odločitvijo, ali si res želimo voditelje, ki vidijo sovražnika v vsakomer, ki razmišlja drugače, s prezirom blatijo in spuščajo blato na vse, ki niso glasniki njihovih zamisli ...« Itd.

Milan Kučan se rokuje z Josipom Brozom Titom. Vir: Demokracija, 7. 6. 2007

Milan Kučan: Uspeli smo diferencirati tako imenovanega nasprotnika

Poglejmo zdaj še bolj udbovsko obarvane plati Kučanove kariere, spet leta 1988, ko še ni bil gospod, pač pa tovariš. Junija 1988, ko so bili trije v vojaškem zaporu, med njimi tisti skrajno desničarski voditelj, to je Janez Janša, ki Kučanu že 40 let para živce, so se Slovenci množično uprli. Milan Kučan, ki je bil idejni voditelj politične policije in dnevno obveščen o vseh mogočih dejanjih in nehanjih podložnikov, je to vešče izkoristil. »Mi smo v letu dni – ali se to ve, ali se ne ve, mi je pa prav, da to ugotovimo, uspeli s to politiko, mogoče bi lahko dosegli več, to vedno dopuščam, uspeli smo diferencirati tako imenovanega nasprotnika. Znotraj Nove revije je celo prišlo do diferenciacije, med Novo revijo, med Problemi, med redakcijo Mladine ...«

Milan Kučan se rokuje s predsednikom komunističnih »borcev« Janezom Stanovnikom. Vir: Demokracija, 25. 12. 2014

Precej aktivna skupina komunistov, ki zaenkrat drži odbor

Kaj to pomeni, diferenciacija? Pomeni nastajanje, izražanje in poglabljanje razlik. Pomeni zatem spore, prepire, razhode, zamere. Kako? Če ima kdo na razpolago enormno količino podatkov, pridobljenih s prisluškovanji, odpiranji pisem, opazovanji, zasledovanji, ovajanji, šnofanji – je to prava zakladnica za spretno širjenje in doziranje vesti, ki povzročajo razdore. Od tega, kdo koga ne mara, kdo gleda za kom, kdaj je o kom rekel kakšno neprijazno besedo, napisal slabo kritiko ... In, ah, tovariš Kučan je zelo ponosen na to: »Uspeli smo s to politiko!«

1. Uspeh je – po slovarju – rezultat nekih pozitivnih stremljenj in v pozitivni cilj usmerjenih dejanj. Stremljenja, s katerimi se baha Kučan, pa so negativna – spreti ljudi, skregati jih, doseči, da se ne marajo. In to v državi, ki je v brezupnem gospodarskem stanju, hudih medetničnih konfliktih, množičnih stavkah ...

2. No, Kučan ni samo zadovoljen, da je pomagal spreti nekaj kar pomembnih oseb – bodimo pošteni, samo delno zadovoljen, saj pravi »mogoče bi lahko dosegli več«! Pohvali se tudi s tem, da si je partijski vrh sredi diferenciranja pridobil nekaj »zaveznikov«. Kje? V Odboru za človekove pravice, Bavčarjevem odboru, osnovanem po aretaciji Janeza Janše. Kučan se pohvali: »Ne vem, če to veste, v tem odboru je precej aktivna skupina komunistov in zaenkrat ta skupina komunistov drži ta odbor ... Oni seveda ne delajo tam, kot bi jaz tam delal ... ampak sedaj je potrebno videti, kaj se da storit, tam jih imamo ...«

Domenili so se, da Jože Smole skliče glavne in odgovorne urednike

V tistem času, ko so ljudi delili na zdrave sile in mračne sile, je veljalo za samoumevno, da je treba mračnjake krotiti s pomočjo zdravih. Posebej skrbno v časopisih. Partijski velmožje so robantili, da »naj komunisti v sredstvih javnega obveščanja – časopisu, radiu in televiziji – vzamejo eno mero pri teh stvareh, ne pa da je to vsak dan, pa kadarkoli odpreš radio, poslušaš Janša, Janša, Janša,« se je hudoval Franc Popit. Domenili so se, da Jože Smole skliče glavne in odgovorne urednike, jih seznani s stanjem in zahteva odgovorno obnašanje. Kučan je zadovoljno poročal, da bo »šla izjava predsedstva na prvo stran« in nato vso koordinacijo s časopisi prepustil Smoletu, ker »drugače bomo prišli v nemogočo situacijo in če se je mogoče z njimi zmenit na tem tvojem razgovoru z uredniki, da prenehajo novinarji hoditi okrog od Poncija do Pilata.«

Kar se je tudi zgodilo, na Delu zanesljivo, saj Božo Kovač, glavni urednik in opuščeni sodelavec Udbe, res ni bil pripravljen na prepir s Kučanom. Nekaj malega je jezikal le Tone Anderlič, ki je bil takrat še predsednik mladine, a pri koncu mandata. Kučan ga je prosil, da se s »fanti zmeniš, da ne delajo cirkusa ... Mene pa seveda še posebej zanima vprašanje pisanja Mladine. Sedaj bi rad, da se enkrat do konca okoli tega zmenimo«. Anderlič pa, da ne bo nikomur ust zapiral.

Milan Kučan se rokuje s predsednikom komunističnih »borcev« Janezom Stanovnikom. Vir: Demokracija, 25. 6. 2015

Milan Kučan je deloval v skladu s slavnimi Machiavellijevimi nasveti

Če to dogajanje – ki je zelo tesno povezano z osebno usodo Igorja Omerze in mene tudi – zdaj povežem s pentljico: Nekoč tovariš, zdaj gospod Milan Kučan, je v svoji funkciji prvaka komunistične partije deloval v skladu s slavnimi Machiavellijevimi nasveti: Divide et impera! Razdeli in vladaj! (No, diferenciraj in obdrži oblast.) Niccolo Machiavelli je že pred več stoletji vedel, da se nasprotnike najlažje obvlada, če se jih skrega. Za to pa je dobro imeti zalogo štofa.

Kocbek o Udbi: ubija duše pri živem telesu in hromi najdražje v človeku

Ampak še ena pentlja se mi zdi potrebna: Nekaj stavkov o tem, kako učinkuje, kaj prinaša vse to udbovsko omrežje. Najbolj udarne besede o tem, kar jih poznam, je napisal pesnik Edvard Kocbek, ki je leta 1952 doživel, kako strašen režim so komunisti ustvarili, tudi z nekaj njegove pomoči. Ob odkritju, da ga Udbi ovaja tudi neki »občudovalec«, si je v dnevnik zapisal tole:

»Kaj naj storim? Ne moti me tisto, kar sem mu v treh, štirih obiskih pripovedoval, kajti ni dvoma, da si jih je Musek še nalašč garniral, da bi se dopadle pasjemu gospodarju, pravim, da me vse to ne moti, pač pa me vznemirja splošen in vedno bolj učinkovit način takšnega modernega policijskega ustrahovanja. Niti Italijani niti Nemci niso povzročili takšne človeške škode, kakor jo povzročajo satanski načini ubijanja človekove celote, lomljenje njegove moralne suverenosti, poniževanje njegove osebne resnice, zasramovanje njegove notranjosti, drobljenje njegove zavesti, mehaniziranje volje in počasnega, temeljitega odtujevanja samemu sebi. Ta špijonski sistem obsega zgolj med Slovenci več deset tisoč ljudi, ubija jim duše pri živem telesu in hromi najdražje v človeku: nedotakljivo vest, sveto svobodo vesti in duha.«

Aleš Kocjan, Dvoličnost partijskega šefa, Milan Kučan, Demokracija, 7. 6. 2007

Sebastjan Erlah, Nevarna Kučanova doktrina, Demokracija, 18. 9. 2014Gašper Blažič, Kako so nam ukradli državo, Milan Kučan, Demokracija, 25. 6. 2015

Alenka Puhar, Branje, molčanje in izgubljanje besed, Igor Omerza, časopis Delo, Udba, Slovenski čas, 1. 3. 2026